Spoznati moramo, kaj človeku prinaša začasno in kaj nenehno srečo. To je znanost o odnosih.
Sposobnost prinašanja le začasne sreče ni nič drugega kot čista farsa. Lahko nekaj, kar neizogibno izgine, koga osreči?
Predstavljajte si, da ste za darilo prejeli ročno uro, ki pa se pokvari in jo morate nato nenehno nositi na popravilo. To je neke vrste polomljena sreča. To je pravzaprav trpljenje.
Če svoji ljubljeni osebi zagotavljamo le nekaj, kar je minljivo hrano, denar, oblačila je v resnici ne naredimo prav srečne. V resnici jo porivamo v globoko stisko, saj postane z vsakim darilom, razen začasnega veselja ob prejemu darila, obsojena na bolečino ločitve in izgube.
To kaže na dejstvo, da bi morali, razen pokvarljivih daril, poklanjati brezčasna darila, ki so v prvi vrsti izraz premišljenosti, potrpežljivosti, zvestobe, zanesljivosti in duhovnosti. Ko nekdo izkaže te darove, lahko to resnično razveseli srce, umiri partnerkin/partnerjev um in jo/ga resnično osreči. Nobeno materialno darilo tega ne more nadomestiti.
Nekdo ima lahko izjemno veliko denarja, na stotine omar, polnih oblačil, polne krožnike hrane, a če ima partnerja, ki je nezanesljiv, nepotrpežljiv, nerazumen in popolnoma nezainteresiran za duhovno rast, se hiša spremeni v zapor z zaporniškimi zidovi iz kupov teh stvari.
Namesto tapet lahko stene v celoti prekrijete z denarjem, napolnite hišo s škatlami hrane ..., a bo to še vedno zapor. Tako se zapiramo v zapore lastnega pohlepa in namesto duhovnega razvoja lovimo materialno premoženje. Izraz "materialne dragocenostiˮ je najbolj zavajajoč stavek na svetu, saj materija nima prave vrednosti. Kako lahko imajo stvari, ki imajo očitno minljivo naravo, sploh kakšno vrednost?
Nemogoče! Dragocenosti so lahko samo večne, zatorej duhovne.
inspiracije