Vsake toliko časa je treba narediti inventuro. Tako v omarah kot v poslovnih knjigah, daleč najpomembnejša pa je tista v naših glavah in srcih. Sedanji čas (vse do konca avgusta) je kot nalašč za to. Sedaj se namreč dela revizija naših najglobljih programov, po katerih delujemo. Baza. Naša matrika. Kot operacijski sistem v našem računalniku. In sedaj ga lahko posodobimo.
Prepričanja!
Katera me ženejo naprej in oblikujejo moje navade, delovanje in usodo? Do svojih najosnovnejših prepričanj na žalost sploh nimamo dostopa. Ne vidimo jih in z razumom skoraj ne dosežemo. Pomagamo si lahko z zrcalno tehniko. Opazujmo, katere besede izgovarjamo (kakšna so naša mnenja, kaj si mislimo o svetu in sebi takrat, ko nas zagrabi krč ob misli na službo), kako živimo in kaj se nam dogaja. Smo srečni, imamo ljubeče partnerstvo? Imamo denarja, kolikor si ga želimo in potrebujemo? Uživamo v svojem delu in zvečer komaj čakamo, da se bomo zjutraj spet zbudili?
Če se nam kjerkoli nenehno ponavljajo podobne neprijetne izkušnje (vedno se zaljubimo v izkoriščevalsko barabo, vedno smo brez denarja, ker ga moramo porabiti za nepričakovane potrebe naših dragih, v vsaki službi nas izkoriščajo in silijo v zastonjsko opravljanje nadur … ), so v ozadju programi, ki nas ženejo v takšne situacije. Večinoma v obliki nezavednih jedrnih prepričanj, ki smo jih ponotranjili v prvih letih svojega življenja.
Karkoli naredim, nič ne pomaga!
Vem, da je nekaterim uspelo, toda zame to ni mogoče.
Pridna sem in sposobna, vendar nisem vredna spoštovanja in tega, da živim v izobilju.
Vem, da sem vredna, toda ni mi dovoljeno. Zame je sreča prepovedana.
Vsega tega se ne zavedamo, toda naše celice delujejo po tej matriki. Sledijo tem ukazom. S svojimi vsakodnevnimi mislimi jim dovajamo energijo in jih obnavljamo. Dokler te matrike ne resetiramo, so zaman vsi naši napori, znanja in seminarji.
Misli niso nekaj, kar je v tvoji glavi
Ko sem prebirala spoznanja učenih mož, da misli niso nekaj, kar bi bilo v moji glavi, temveč je to skupek nekakšne nevidne energije, ki mojo glavo obletava in potrebuje telo za svojo manifestacijo, me je prešinilo. Zakaj posojam svoje telo težkim, rušilnim, gnilim energijam? Ne dam ga več.
Ja, kadar mi zmanjka denarja, da bi lahko šla na kakšno potovanje, so te gnile misli okrog mene zelo nasilne. Obletavajo me kot roj nadležnih mušic. Vendar jim ne dam več svojega telesa. Čeprav s prazno denarnico težko sprejmem prepričanje, da živim v obilju in imam dovolj denarja za vse, kar si želim, pa z lahkoto posodim svoje telo svetlejšim in prijaznejšim mislim, ki se sicer težko prebijajo skozi steno mrkih oblakov skrbi.
Sploh mi ni treba verjeti lepim mislim. Le telo jim posodim.
Vedno dobim pravi čas vse, kar potrebujem in si želim. Popolnoma nepričakovano se lahko stvari izboljšajo. Moj svet skrbi zame in vedno se mi dogajajo le tiste stvari, ki so zame najkoristnejše v danem trenutku. Vsaka neprijetna situacija mi prinaša božje darilo. Problem je le navidezen, v resnici je to le embalaža darila. Življenje me ljubi in jaz ljubim življenje. In vsak dan, ko sem živa, imam odprte vse možnosti za razcvet in obilje.
Ko te misli naselijo moje telo, se moje srce ogreje in možgani sami od sebe začnejo iskati rešitve. Če nič drugega – nisem več zaskrbljena in z radovednostjo se podajam v nove situacije.
Skrbi so kot mušice. Rojijo okrog gnile hrane, okrog težkih misli. Tem pa ne dovolim več kampiranja v moji glavi. Preveliko onesnaženje puščajo v mojem telesu. Od sedaj posojam svoje telo prijetnim mislim.
inspiracije