Tale objava nastaja na vzpodbudo mamice, ki ima otroka z diagnosticirano ADHD.
Pišem iz vidika, ki ga zajema moj pogled, ne oziraje se na diagnoze in že potrjene predpostavke zgoraj omenjene “motnje”. Ta zadnji izraz me je hudo zmotil, ampak kdo sem jaz, da sodim?
Moja spoznanja in videnja niso znanstveno potrjena, pišem iz sočutja do vse več otrok, ki se nezavedno upirajo sistemu in okolju v katerega so se rodili.
Torej, pred kratkim sem se pogovarjala z mamico, ki je že leta moja stranka in s časoma so se srečanja prelila tudi v prijateljstvo.
Po končani obravnavi me je sama spodbudila z besedami: “Marija, če še kaj objavljaš, tole mora iti v svet. Ogromno staršev je obupanih, ker ne vedo več kako naj pomagajo otrokom in sebi.”
Doma sem sedla za računalnik. vendar sem pred dejstvom, da se spoprijemam s tako zelo kompleksno zadevo, klonila. Nisem zbrala dovolj energije, poguma, ne vem česa še vse, za pisanje.
Danes me je taista mamica poklicala in se v solzah zahvaljevala za pomoč. Naredila je po mojem nasvetu in otrok je začutil, da je sprejet, da je razumljen, da je varen …
Težko bi bilo poenotiti primere vseh otrok, ampak nekaj je gotovo vsem skupno
Otroci s pomankanjem koncentracije so močno občutljivi, čeprav navzven to skrivajo. Radi se delajo močne in odrasle, v čemer so lahko zelo prepričljivi in to jim gre v škodo. Odrasli jih v resnici kaj hitro začnejo kot take tudi obravnavati in pozabljajo, da so vendarle samo otroci v stiski.
Kot vsi ostali, tudi ti otroci potrebujejo veliko ljubezni, žal pa je ne morejo sprejeti, zato se njihovi odnosi lahko hitro spremenijo v manipulativne.
Kot ste verjetno ugotovili že sami, so zelo inteligentni. In kar starše najbolj jezi, je prav to, da so kljub temu “slabi” učenci.
Imajo neskončno zalogo ljubezni, ki pa je nekako nepretočna. Verjetno ste že sami opazili, da se lahko sprostijo le v naravi in obožujejo živali. Včasih je videti, da se resnično pogovarjajo z njimi – čutijo eni druge.
V ta svet niso prišli zato, da bi jezili starše in druge, čeprav je velikokrat videti, da počnejo prav to. To, da so “drugačni” ne pomeni, da so slabši od kogarkoli, da bi morali biti zaznamovani in ostajati ob strani. Prav tako pa ne pomeni niti tega, da potrebujejo več zaščite in pozornosti. Z njimi je treba delati enakovredno v primerjavi z drugimi otroci.
Moje mnenje je, da jim diagnoze ne prinašajo nič dobrega.
Ne želim se opredeljevati, ker pa že pišem, potem bom to naredila iskreno, tako kot to delamo na obravnavah.
Diagnoza staršem prinese olajšanje z vidika, sedaj vemo kaj ne narobe z našim otrokom.
Pa je to res?
Nadaljevanje lahko preberete na spletni strani premium.tibis-skupaj zmoremo
Piše: Marija Košir
inspiracije