Mnogi ljudje me sprašujejo, če imajo živali tudi dušo. To vprašanje se jim navadno poraja ob smrti svojega hišnega ljubljenčka. So duše živali podobne, enake ali drugačne od človeških duš? Kaj se zgodi z živalmi ko umrejo? Ali lahko z nami komunicirajo tudi po fizični smrti? Kakšno je njihovo posmrtno življenje?
Pa začnimo drugje, da bomo lažje razumeli. Imamo Dušo sveta »nevidno živo bitje«, ki animira celotno stvaritev. Je posrednik med materijo in stvarstvom. Prav zaradi tega lahko razumemo da ni ničesar brez duše. Vse je prežeto z dušo, tudi kamen, voda, zrak, rastline in seveda tudi živali.
In ne samo to, ampak tudi vse v naravi je na nek način inteligentno in ima neko obliko zavesti. Semena ne rastejo kar na slepo, temveč sledijo vnaprej določenemu načrtu, ki se lahko prilagodi okolju. Če pomislimo samo na visoko organizirano vedenje mravelj in čebel nam je lahko jasno, da tudi živali predstavljajo visoko stopnjo inteligence. Lahko bi nasprotovali, da drevesa, cvetje in živali sledijo samodejnim instinktivnim vzorcem, ki jih v njih razvije evolucija narave. Po drugi strani pa se lahko v mnogih primerih isto reče za nas ljudi. Kolikokrat se na situacije odzivamo zgolj instinktivno namesto svobodne izbire? Vsi imamo dušo, z različnimi stopnjami svobode in zavesti.
Kamni in plemenite kovine imajo dušo in s tem posebna pooblastila za magijo in zdravljenje. So kanali za močne nevidne sile. Zemlja je telo velike duše in vsa bitja na zemlji so del tega velikega bitja, kot otroci dobre matere. Šele sedaj, ko človek ne verjame več v Dušo, smo sposobni zastrupiti svojo mater, Zemljo.
Dejstvo je, da tudi razvoj živali ne poteka samo na fizični ravni temveč tudi na drugih subtilnejših ravneh; mentalni, astralni in etrski ravni. Torej so tudi živali duše, ki se kot vse ostalo na tej zemlji razvija v smeri višje zavesti, vse do zavestnega združevanja z univerzalnim duhom ali Stvarstvom.
Bistvo je, da se človek razvija skozi mineralno, rastlinsko in živalsko kraljestvo, in je zdaj v človeškem. V prihodnosti pa se bo razvijal še naprej na druge, višje ravni. Enako bo veljalo za druga bitja. Tako se bodo duše mineralov nekega dne razvile v rastline, te v živali in slednje v ljudi. Po zaključku človeške etape bodo duše, ki so zdaj živali, postale »bogovi«.
Glede na ezoterična učenja iz Vzhoda, ki smo jih preučevali v nekaterih naših tečajih, je zavest živali pretežno čustvena, medtem ko je človek pretežno mentalen. To je treba pojasniti z navedbo, da je v ezoterizmu duh razdeljen na nižji, sebični um in višji altruistični um. Na splošno velja, da so ljudje v tem trenutku na nižjem duhu.
Prav zato, ker je splošna narava živalske duše čustvena ali »astralna«, kot je znano v ezoteričnem jeziku, imajo živali psihično sposobnost, ki smo jo ljudje zaradi razvoja naših pretežno duševnih značilnosti izgubili. Obstaja veliko zanimivih primerov psihičnih moči živali, kot so sposobnost predvidevanja potresov, preden se zgodijo, pa nekaterih živali med njimi najzanimivejše ptice, ki zaznavajo kako se vrniti domov iz več tisoč kilometrov razdalje… Tudi primer psa, ki se je vrnil iz več kot dva tisoč kilometrov razdalje nazaj v »primarno« družino.
Samoumevno je, da imajo živali občutke, ker se pretežno razvijajo na čustveni ravni. Vendar pa prav tako kot ljudje nismo vsi na isti ravni duhovnega razvoja, tako je tudi z živalmi. Črv je veliko manj razvit kot kobra. Delfini, pa tudi veliko psov ima skoraj človeške lastnosti. Ljudje, ki so plavali z delfini pravijo, da imajo občutek, da nas natančno razumejo in nam dajejo poseben občutek varnosti. Prav tako je z izkušnjami z psi, kateri poznajo vsa naša stanja. Nas znajo tolažiti, se z nami veseliti in nam dajati poseben občutek varnosti in zaščite.
Eden največjih »sovražnikov« živali v naši zgodovini je bil francoski filozof René Descartes, ki je verjel in seveda vztrajno zagovarjal, da živali nimajo duš, da niso zmožne razmišljanja in da ne čutijo bolečin. Živali je označil kot »mehanične robote«, njihovo nasilno smrt z kriki agonije pa je upravičil z navadno »refleksno reakcijo« .
Ko pa je to prišlo do krščanstva, se je poenostavilo in reklo, da ima samo človek dušo. Teološka napaka s tragičnimi posledicami.
Pomembno je, da razumemo koncept razvijajoče se duše. Duše se manifestirajo v mineralih, rastlinah, živalih, ljudeh, angelih, bogovih… Na primer otrok je manj inteligenten kot odrasel, ker si še ni razvil racionalnega mišljenja. Toda otrok je duša, ki je lahko bolj razvita od njegovih »fizičnih« staršev. Z zunanjim videzom vsekakor ne bi smeli soditi.
Ljudje v tradicionalnih družbah kot so Kelti in domorodni ameriški Indijanci so telo mrtve živali obravnavali z največjim spoštovanjem. Uporabili so njen sleherni del »fizičnega telesa« in se jim poklonil in jih častili v sled, da so jih nahranili in z krznom zaščitili pred mrazom. Poklonili so se njihovi duši in duhu. Kako pa danes ravnamo z živalmi? Težava je v tem, da smo izgubili svoj notranji kompas in nimamo več spoštovanja do sleherne duše. To pa še ne pomeni, da smo edini, ki si zaslužimo »nebesa«. Tam nekje in nekoč se bomo ponovno srečali in bomo vsi eno.
"Veličina naroda in njegovega moralnega napredka se zrcali v njegovem odnosu do svojih živali." - Mahatma Gandi
inspiracije