Hvaležnost

Hitenje. Neravnovesje. Lovljenje svojega lastnega repa. Lovljenje »zadnjega vlaka«. Vedno nekam hitimo, želimo, pričakujemo in vedno ko ura odbije 22 imamo občutek, da  nismo naredili nič. Nimam kaj pokazati, ninamo se z ničemer pohvaliti.  In že težko odgovarjamo na vprašanje Kako si? Ker mislimo, da to nobenega ne zanima. In odigramo vlogo. Vse je ok. Za bolečino bom poskrbela malo kasneje. Pravijo, vsak dan je novi dan in naj bo. Bolečina bo pa počakala. A bolečina ne čaka. Nasadi se v našem telesu. Skozi čas se navadimo živeti s tem in gremo dalje. AH saj bo minilo – ah saj sem v teh letih…itd…

A ne zavedamo, se ko »preslišimo« bolečino – preslišimo sebe. Ko ignoriramo notranji glas –ignoriramo sebe. Ko dajemo prednost drugim – sebe potisnemo na konec vrste. In ko se te vloge pojavijo še zunaj nas  - v našem okolju je bolečina lahko še globlja.

Čas je, da damo sebe na mesto številka ena in da se ob 22 uri pohvalimo za stvari, ki smo jih naredili in nehajmo dajati veliko pozornost na stvari, ki so bili naši spodrsljaji. Učimo se od stvari, kjer nam gre odlično in tam naj bo fokus in programirajmo se, da naše lekcije v dogodkih v katerih smo blesteli – kje smo bili dobri.

Fokus imej na stvareh, ki te motivirajo -  ki si jih želiš. Vsak dan naj bo dan hvaležnosti in samospoštovanja.

Objem

Renata