Hroščevo sporočilo

Tole pisanje je imelo namen prinesti eno čisto drugačno sporočilo. 
Potem se je vmes nekaj spremenilo, zaradi česar bloga sploh nisem več mislila napisati.
Na koncu sem ugotovila, da je v celotni prigodi skritih več uvidov. In zato, evo, pišem …

Mala stvar je, da ne boste imeli prevelikih pričakovanj ob takšnem uvodu!
Ampak saj vemo, da nas male stvari lahko marsikaj naučijo o »velikem Življenju«. 

Pa naj začnem od začetka.

Ta vikend sem bila končno spet v hribih. S prijateljico, s katero se že nekaj časa nisva videli, sva vzpon izkoristili za izmenjavo najinih poletnih spoznanj, uvidov in dogajanj. Ko je bil čas, da se spakirava proti domu, sem na nahrbtniku opazila čudovitega zelenega sijočega hroščka.

»O, skarabej!« sem vzkliknila navdušena. »Dajva prebrati, kakšno sporočilo nama prinaša!«

Prijateljica je odprla strica Googla in izvedeli sva, da je skarabej vztrajnež, ki pred sabo neutrudno kotali brezoblično mehko maso iz iztrebkov, dokler je ne spremeni v popolno kroglo. V njo nato izleže jajca in jo za osemindvajset dni pospravi v jamico. Ves ta čas se ličinke hranijo z iztrebkom, iz katerega je krogla. Devetindvajseti dan hrošček kroglo odkoplje, jo vrže v vodo, nato pa iz nje priplavajo mali skarabeji. Skarabej se torej znova rodi iz iztrebka, iz lastnega sveta senc in puščobe. V starem Egiptu je zato postal simbol učenca na poti do modrosti. Tudi ta mora, tako kot skarabej, vztrajno spreminjati brezoblično in blatno maso svojih napak in omejitev, dokler jih ne transformira v plamenečo in čisto kroglo, ki odraža svetlobo Duha. Skarabej opominja človeka, da se je tudi iz najglobljega blata mogoče osvoboditi, da se je tudi iz najgloblje teme mogoče znova roditi, hkrati pa opozarja, da se to lahko zgodi le z aktivacijo skrite moči srca. 

»Pa saj to je kot žebljiček na glaviček glede na to, kar sva se danes pogovarjali in kar se nama je dogajalo v zadnjem obdobju!« sva se obe strinjali. Navdušeni nad sinhroniciteto, sva si celo -malo za šalo, malo pa tudi zares- v koledarju zabeležili datum devetindvajsetega dneva od skarabejevega srečanja. Češ, da vidiva, kaj se bo rodilo (do) takrat.

Do tu vse lepo in prav. 

Potem pa sem, preden sem se lotila pisanja, vseeno preverila sliko hrošča. Spet mi je pomagal Google in mi mrtvo hladno izvrgel podatek, da je hrošč na sliki lepenec. 

Ups! Torej naš hrošček ni skarabej. To, da sem mislila, da je, pa je moja iluzija! 

Auč! Ker se zadnje čase veliko ukvarjam tudi s svojimi iluzijami, je bila tole kot ena mini klofuta. In hkrati zelo nazoren prikaz tega, kako hitro lahko mislimo, da je nekaj »nekaj«, pa je v resnici nekaj čisto drugega. In kako hitro si lahko okoli tega napletemo svoje zgodbe. Ki so lahko celo zelo navdihujoče, ampak še zmeraj samo zgodbe.

Hm, kaj pa zdaj? 
Zdaj razumete, zakaj nisem hotela napisati prigode, ko sem ugotovila, da je moj skarabej »samo« navaden hrošč? Ker mi je ugotovitev pokvarila štorijo.

Ampak, a jo je res?
Kajti to, kar se mi je odzrcalilo skozi njo, so samo različne projekcije življenja. Nekaj, kar se nam pravzaprav dogaja ves čas.

Resnica pa je …

Dobila sem lepo sporočilo, opomnik, da je lahko nekaj, kar je videti kot drek, pravzaprav hrana za novo življenje. V simbolnem pomenu mišljeno. Kajti prav to, kar dela skarabej, je v resnici tudi nikoli končan alkimističen proces vsakega neutrudnega iskalca resnice, kamor štejem tudi sebe.

Dobila sem tudi sporočilo, da »poštar« tega opomnika ni to, kar sem mislila, da je. Ampak, a je zato sporočilo kaj manj vredno? Ne. Je zato »poštar« kaj manj vreden? Ne. Je vrednost mene, ker nisem takoj prepoznala svoje zmote, kaj manjša? Ne.

Zelo verjetno je tudi, da če bi vedela, da zeleni hrošč ni skarabej, ne bi niti pomislila, da  pogledam za kakršnokoli sporočilo. Pa se mi glede na vse zdi škoda, da ga ne bi prejela. Prav tako se mi zdi škoda, da ne bi tega delila z vami. Tako kot je.

Zato imate tukaj celo zgodbo. In naj se dotakne vaših zgodb tako, kot v tem trenutku najbolj rezonira z vami. Kako vas bo nagovorila, tako ali tako zavisi od tega, kaj se vam dogaja, kaj se vam mota po glavi, oziroma kaj trenutno okupira vašo pozornost. Kajti resničnost tega, kar vidimo, oziroma kar vzamemo kot resničnost je vedno odvisno od tega, kdo jo gleda in iz katerega gledišča.