Najbrž vsi poznamo tistega notranjega »hudička«, ki nam kdaj pa kdaj prišepne, da nam nekaj ne bo uspelo (beri, da nismo dovolj … karkoli že.) Hudička, ki nas kdaj pa kdaj potisne v občutke, ki nam niso všeč, npr. v ljubosumje, aroganco, agresijo … Hudička, ki nas kdaj pa kdaj porine v dejanja, na katera nismo ponosni.
Če imamo zdrav odnos do sebe, te občasne hudičke prepoznamo, jim priznamo njihov obstoj, ampak ne gremo z njimi v njihovo temačno dolino. Vsaj večinoma ne. In jim ne dovolimo, da nas ustavijo pri stvareh, ki so nam pomembne. Tudi, pravzaprav še posebej takrat ne, ko gremo izven svoje cone udobja, ko presegamo sebe, ko sledimo svojemu srcu.
Problem nastane takrat, ko so ti prišepetovalci tako močni, da nas omejujejo. Ko ubijajo naše sanje, še preden jih poskušamo uresničiti. Ko nam ne dovolijo, da smo res srečni. Ko nas držijo v notranjih kletkah manjvrednosti, nemoči in prepričanj, da za nas nekaj… karkoli že … ni možno. Ko nas držijo v življenju na pol. Ko nas držijo v sramu. Takrat naš odnos do sebe (in do teh notranjih hudičkov) ni zdrav.
Ti hudički nastanejo, ko že kot otroci zaradi bolečine ali nesprejemanja okolice potlačimo določene dele sebe, jih potisnemo v nezavedno in z njimi nočemo imeti nobenega opravka več. Pa vendar ti deli nas nikamor ne izginejo. Zavrženi od vseh, tudi od nas samih, se popačijo in kot mali gremlini živijo samostojno življenje v naši podzavesti, a nas tudi iz nezavednega tako ali drugače opozarjajo nase. Velikokrat tako, da nas sabotirajo.
Zdravljenje in osvobajanje se zgodi, ko te notranje hudičke prepoznamo in ozavestimo, kaj v resnici so in kako smo jih ustvarili. Ko jih lahko vidimo z odprtim srcem onkraj obsojanja in sramu. Ko jih lahko sprejmemo tako, kot mati sprejme izgubljenega otroka. Takrat se veliko »hudičkov« naravno spremeni in marsikdaj marsikoga nemalo preseneti, kako podporni lahko postanejo, ko prevzamejo drugačno vlogo. Ker vse, kar si želijo je, da so tudi oni sprejeti in ljubljeni, takšni kot so. Tako kot si to želimo mi, kajne?
inspiracije