Eno od večnih in neodgovorjenih vprašanj je: Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce? Naslednje vprašanje je: Ali je vzrok pravzaprav posledica? Če pogledamo življenje, bi si skoraj upali trditi, da so naše odločitve, način življenja, zdravje, dogodki … posledica posledice. Vse v vesolju kroži in nič ne gre v nič, spremeni le obliko, razpada in se spet združuje.
Ko nam življenje nekaj podari, na drugi strani vzame. Ko nam nekaj vzame, nam v drugačni obliki vrne. Tako deluje vesolje in tako določajo duhovni zakoni življenja. Zelo enostavno. Ampak ljudje imamo radi zapletene zadeve. Obožujemo dramo, želimo tisto, česar nimamo, razlagamo kot nam ustreza, sprejmemo samo, če nam je všeč, zanikamo, kakor da bo s tem izginilo, čas in energijo vlagamo v izgovore, užaljenost, prizadetost, jezo, maščevanje, smilimo se sami sebi, ali pa se gremo duhovnost na vsakem koraku in se prepričujemo in si lažemo, da smo hvaležni, čeprav iz nas letijo strupene puščice jeze, ogorčenosti, prizadetosti … Odpuščamo in hkrati v istem stavku nadaljujemo, da ga/jo/jih bo že življenje usekalo. To je delo ega in strahu. Ego je lahko fantastično gorivo za napredek in strah je lahko odličen kompas v življenju, če ju znamo ukrotiti. Drugače se nam lekcije ponavljajo ali pa se na poti življenja velikokrat spotaknemo in ne gre tako, kot si želimo.
Živimo tako, kot se nam zdi, da je prav. Temu rečemo prepričanja. Prepričanja so posledica sporočil in izkušenj. Odločitve sprejemamo na podlagi čustev in prepričanj, ki nam zagotavljajo želen rezultat. Večno vprašanje pa spet ostaja: Kako bi bilo, če bi storili drugače? Kako bi bilo, če bi takrat čutil drugače? Kako bi bilo, če bi bilo naše prepričanje drugačno?
Življenje ni poskus, ker časa ne moremo zavrteti nazaj, in ker so se med tem zgodile že številne posledice zunaj in znotraj nas. Z vsako mislijo postanemo drugačni. Misel je posledica pretekle misli in vzrok naslednje. Ali obstajajo pravilne in napačne misli? Katera misel je pravilna in katera napačna?
Edina stalnica je sprememba, zato gre naše življenje ves čas malo gor in malo dol. Manjši kot so ti odkloni, bolj uravnoteženo je vaše življenje. Življenje nam ponuja hkrati zdravilo in strup. Odvisno je od količine. Kje se konča zdravilo in začne strup, in kdaj iz strupa zopet postane zdravilo?
Na rezultat uravnoteženega življenja vpliva 30 odstotkov prehrana in dobra telesna pripravljenost, 30 odstotkov duševno zdravje in 30 odstotkov zdrav duh. Hrana je gorivo. Če je je premalo, oslabimo ali od lakote umremo, če je je preveč, telo preobremenimo, zapacamo in telesni organi odpovedo. Gibanje je pomembno, saj ohranjamo spretnost in telesno moč. Če pri tem nismo uravnoteženi, če dajemo premalo ali preveč poudarka prehrani in vadbi, nas življenje prisili v harmonijo. Skrajnost v zdravem in nezdravem prehranjevanju, pri premalo ali preveč aktivnem gibanju se vam pokaže v obliki bolezni, poškodb, poslabšanju medsebojnih odnosov, delovni storilnost .... Kar nekje dobiš, drugje izgubiš, pa naj gre za materialno ali nematerialno stvar.
Tudi v duševnem neravnovesju sta dva pola. Vesel, evforičen, srečen in žalosten, depresiven, brezizhoden. Nekateri odreagirajo bučno in eksplozivno, drugi utihnejo in se zapro vase. Na duševno ravnovesje vplivajo zunanji dejavniki in procesi v nas.
Duhovno ravnovesje je uravnavanje med zaupanjem in nezaupanjem v življenje, v boga, v vesolje. Zavedanje, da smo hkrati vse in nič. Delovati in spustiti, slišati glas duše ali intuicije, zavedati se, da smo največkrat osredotočeni na drevo, zato ne vidimo gozda.
Če ste dobro sešteli, ste ugotovili, da do celote manjka še deset odstotkov. Teh deset odstotkov je tisto, kar dela življenje čarobno. Občasno se tega zavemo šele, ko je nekaj je končano in rečemo: »Uh, sem imel srečo. Čudežno sem preživel.« Teh deset odstotkov nas obvaruje pred večjimi in manjšimi katastrofami, za katere večinoma nikoli ne zvemo, da bi se lahko zgodile. Morda se nam celo zdi, da je življenje krivično, a ker življenje ni poskus, ne bomo nikoli izvedeli, česa vse smo bili obvarovani.
Telesna, duševna in duhovna harmonija vplivajo druga na drugo. Kar dajemo, to dobimo. Če hlastamo, se nam bo izmuznilo, če grabimo, bomo izgubili, če smo jezni, žalostni, razočarani, užaljeni, bomo dobili še več jeze, žalosti in užaljenosti. Če smo darežljivi, dobrohotni, zadovoljni, bomo dobili tudi to. A to ni vedno jasno vidno, ker smo preozko osredotočeni. Kolikor širšo sliko smo sposobni videti, toliko bolj razumemo, zakaj se določene stvari dogajajo. Ljudje imamo v posesti samo denar, stanovanja, avto in ostale »nujno« potrebne predmete. Zemlja in osebe niso naši. Svet, na katerem stoji vaša hiša, ni vaša, pa čeprav tako piše v zemljiški knjigi. To je Zemljino. Zato se Zemlja ne zmeni za ograjo, ki določa »vašo« parcelo, ne zanima je stavba, ki stoji na njej, ampak ob poplavah, potresih, požarih, sušah, s plazovi, strelami, vulkanskimi izbruhi poruši in uniči, kar je bilo na poti, ko se uravnoveša. Naše želje in pravice se končajo, ko trčijo ob želje in pravice druge osebe. Mnogokrat boli, je krivično, nerazumljivo, skoraj se ne da preživeti. Ne posedujemo Zemlje, otrok, partnerjev, prijateljev, živali. Imamo le sami sebe. In življenje daje in jemlje, je vdih in izdih.
Življenje nas velikokrat opomni, vsak dan nas nežno potreplja, sporoči, pokaže, nam da možnost spoznanja in izbire. Ampak ljudje se pogosto odločimo za linijo najmanjšega napora. Preslišimo, pozabimo, rečemo, bomo že, saj bo bolje … S tem ni nič narobe, če imamo pravo prioritetno lestvico. Da jo pravilno postavimo, pa si moramo vzeti čas in imeti voljo. Če tega ne naredimo, lahko čas in energijo vlagamo v manj pomembe zadeve. Potem se zgodi, da nas življenje prisili v to, kar smo spregledali ali česar nismo hoteli videti ali narediti. Ko se nam najbolj mudi, in ko nimamo časa, zbolimo ali se poškodujemo. In potem naenkrat imamo čas, ker smo prisiljeni počivati. Če si ne dovolite sprostitve, vas migrena ali glavobol položita v posteljo za nekaj ur. Če v vas divjajo demoni in se za njih ne zmenite, ampak jih z različnimi dejavnostmi potlačite, da za nekaj časa utihnejo, boste verjetno zboleli za vnetno boleznijo, če vas je strah, da imate premalo, če grabite, obremenjujete notranje organe, da delajo preveč ali tvorijo preveč celic, lahko pa se zgodi tudi obratno. Če nimate občutka moči, se zakrčite in lahko zakrčijo se vse vaše celice, zaradi žalosti ljudje težko dihajo in še in še bi lahko naštevala in veliko informacij o tem najdete tudi na spletu. Če boste iskali povezave med svojo boleznijo in čustvi, si postavite številna vprašanja. Včasih boste odgovor dobili hitro, največkrat pa traja nekaj časa, ker se odgovori skrivajo v potlačenem delu, v nezavednem. Potlačimo zato, da nam je lažje, a to ne pomeni, da tega ne nosimo sabo in da lahko nekega dne steče čez rob. Tudi zaradi vsakega prehlada ali glavobola ni treba stvari priti do dna, ker lahko spregledate pomembnejše stvari. Če pa je bolezen resnejša, pa se splača poleg telesnega zdravljenja narediti tudi nekaj na področju prepričanj in potlačenih čustev.
Nihče ni v absolutni harmoniji ves čas, ker je življenje na Zemlji izkustvo dualnosti, izkustvo dobrega in slabega, ljubezni in strahu. Velikokrat si domišljamo, da se odločamo. A prava odločitev se ne zgodi v glavi, zgoditi se mora v vsaki celici našega telesa. Takrat se zgodijo spremembe, ki jih želimo, drugače se lahko zgodijo tudi takšne, ki bi se jim radi v velikem krogu izognili.
inspiracije