Pred nekaj dnevi sem v roke prijela lepo rdeče jabolko, njegova lepa zunanjost je začuda pritegnila mojo pozornost, ker običajno jabolkom ne pripisujem posebne čustvene vrednosti. Tam so za uživanje in to je to. Opazovala sem njegovo napeto kožico, lepo rdečo barvo z rahlim sivkastim tenom. Zares krasno jabolko, ki ga z veseljem ugrizneš in uživaš v vsakem njegovem grižljaju.
Potrebovala sem ga za pripravo prosene kaše z jabolki in se odločila, da ga tokrat ne bom olupila, saj je bila njegova lupina neskončno privlačna. Prerezala sem ga na in naletela na presenečenje. Jabolko je bilo znotraj gnilo. Tisti njegov zunanji blišč je izgubil ves svoj pomen, saj sredina ni bila uporabna. Ob tem pa mi je na misel prišlo vprašanje, ki mi ga je že nekaj časa nazaj zastavila znanka. »Ne razumem, kako ti lahko nisi bila v preteklosti zadovoljna sama s seboj, če si se pa ves čas smejala.«
Dobro vprašanje, kaj ne?
To vprašanje, pa ima tudi svoj odgovor. Smejala sem se, ker sem se skrivala za lastno masko. Prikrivala sem svoja čustva, ker sem se jih sramovala. Nihče mi takrat ni povedal, da ni nič narobe z menoj, če ne ustrezam manekenskim meram, nihče mi ni rekel, da lahko delam tisto, kar si res želim, nihče mi ni povedal, da se mi ni treba prilagajati, ustrezati in nihče mi ni povedal, da sem lahko tisto, kar zares sem. Zgodilo se je ravno nasprotno. Če sem kdaj za trenutek, le bila jaz jaz, ali pa morda omenila, kaj si želim delati, sem iz okolice naletela na posmeh in neodobravanje, ki sta mi vzela še tisto malo samozavesti, ki sem jo morda kdaj premogla.
In tako sem se z leti naučila, da se je najbolje skriti za svojo masko veselja in nasmeha. Prijatelji so mi povedali, da sem jim šla s svojo energijo včasih celo na živce, ker sem tudi njim »težila« naj se smejejo in veselijo. Hkrati pa sem v sebi vse bolj gnila. Sredica je iz dneva v dan postajala večja in tako sem postopoma postajala vse bolj labilna. Več je bilo trenutkov, ko sem jasno pokazala ljudem svoje zobe in žar je iz mene počasi začel izginjati. Maska nasmeha in veselja se je počasi talila, jaz pa sem postajala »drugačna« nesrečna, nezadovoljna. Ni bilo več tiste lepe zdrave lupine, saj je tudi njo prevzela gniloba. Prijateljica me je opisala z besedo »zombi« Rekla je, saj si se kdaj zasmejala, a tistega pravega žara v tebi ni bilo.
In imela je prav. Vedela sem, da sem tisti žar izgubila, ker sem se izgubila sama. V poplavi želje po tem, da me okolica sprejema in ljubi sem pozabila nase. Izginila sem. Trudila sem se za ljudi okoli mene, sebe pa sem vedno postavila na zadnje mesto. Vse do trenutka, ko se je pod težo moje lastne gnilobe sesedlo vse. Moje življenje je razpadlo na koščke, a hkrati mi je dalo drugo priložnost, da ga sestavim nazaj in spremenim v nekaj boljšega.
inspiracije