Globlji občutek

Globlji občutek dobrega počutja je vedno v nas. Zakrit samo z našimi miselnimi koncepti in idejami, ki se jih oklepamo.

Namen pogovorov z mano je ravno v tem, da pridemo v stik s tem globljim občutkom. Iz tega vidika nisem klasičen coach.

Kadar smo ljudje v stiku z našo kreativnostjo, dobrim občutkom, znamo uresničevati svoje cilje, znamo komunicirati itn. To ne pomeni, da moramo štartati iz dobrega občutka o vsaki stvari, ampak pomeni, da štartamo vedno iz vedenja, da naša vrednost ni pogojena s trenutnimi občutki ali zunanjimi okoliščinami. Seveda včasih to tako dojemamo, včasih pa ne. In tudi to ni naša stvar.

Z vsem kar delam usmerjam v globlji del, v našo pravo naravo, v tisto, kar je v ozadju ali v ospredju.., tisto kar omogoča, da imamo življenjsko izkušnjo.

Usmerjam v izvor naše izkušnje. V dejstva, ki ustvarjajo našo izkušnjo. Ki so ista za vsakega človeka in vsako stvar.

Tak pogovor ima izjemne pozitivne posledice. Izhaja iz dejstva, da smo ljudje vredu že v tem trenutku. Izhaja iz dejstva da ljudje mislimo in ne z vsebino naših misli.

Večina popularne psihologije izhaja iz tega, da moramo naš notranji svet spremeniti da pridemo do globljih izkušenj. Na nivoju prepričanj, vrednot, idej, konceptov je to sicer res, ker imamo lahko vedno boljšo izkušnjo. Na drugem nivoju pa se zdi kot da popravljamo svoje nočne sanje zato, da bomo prišli do svojega bistva. Zakaj bi popravljali svoje sanje, če lahko zapremo oči in sanjamo nekaj svežega, novega, drugačnega? Oziroma kakšno vezo imajo naše sanje s tem kar smo in kar je v nas vseh in je večno?

Mislimo si, da je to naše delo, da spreminjamo svoja prepričanja in vrednote, misli. Preričani smo, da je naše poslanstvo s tem povezano in da imamo mi kaj s tem, da je to naša odločitev, naša pot evolucije, rečemo. Na enem nivoju ja, na drugem se to vse zdi nesmiselno, kot da bi želeli doživeti globljo tišino, mir, neskončnost tako, da preglasimo oziroma spremenimo muziko v naših glavah. V kvaliteti muzike ni odgovora.

Odgovor je tam, kjer si ne upamo pogledati. V tišini, v občutku, v abstraktnem, v neskončnosti.

Tam naš razum nima več dela. Zato se tako hitro ustraši. Tam je naš razum vedno na počitnicah. Tam je vsako prepričanje, vrednota, misel iluzorna in minljiva, trenuten izraz neskončne kreativnosti.

Mislim da vsi vemo o čem govorim in hkrati vsi vemo, da o tem o čemer govorim se ne da govoriti.

Rad bi spomnil, da je ta del nas izjemno pomemben, ker je naše bistvo, ker je vedno prisotno in omogoča, da smo živi, se tega zavedamo in doživljamo svojo unikatno resničnost preko misli.

Zanikanje, ignoriranje ter obratno, videnje in dojemanje tega vidika življenja ima notranje in zunanje posledice. Ko smo ljudje bolj v stiku s to tišino in mirom v sebi, je naša izkušnja drugačna, odnos do misli je drugačen in naša vedenja in dejana so drugačna.

Predvsem pa vidimo, da naše počutje ni odvisno od zunanjih okoliščin, ljudi, stvari.

Izkustveno razumevanje dejstva iz kje izhaja naša izkušnja in kakšna je naša prava narava je verjetno notranja revolucija, ki je potrebna za drugačno in bolj sočutno izkušnjo življenja.

Večina tematik s katerimi se tako intenzivno ukvarjamo na področju osebnega razvoja; komunikacija, vodenje, prodaja, prepričevanje, stres, skupinsko delo, se, s tem razumevanjem same rešijo, ker z razumevanjem kako ljudje delujemo sprostimo ventil kreativnosti in lastne naravne evolucije ter povezanosti, sočutja.