Andrej, kje imaš pa kitaro?
Pred leti sem imel na eni izmed šol predavanje za starše. Preden sem se odpravil na pot, mi je nekaj od znotraj zašepetalo: »Andrej, vzemi kitaro.«
Skoraj na vseh javnih predavanjih po knjižnicah in društvih sem pred začetkom za lep, sproščujoč uvod, rad zaigral na kitaro, tokrat pa sem si mislil: »Pameten bodi, Andrej. Predaval boš za starše o vzgoji otrok; kaj si bo narod mislil? Kako je to povezano z mantrami in kitaro? Doma boš ostala ...«
Dandanes kakšno mantro raje zapojem ob koncu predavanja, še posebej, če kje gostujem prvič, predvsem zato, da kdo že na začetku predavanja ne dobi kakšnega predsodka zaradi navideznih kulturnih razlik, ker pojem pesmi v sanskrtu, ki jih marsikdo ne pozna, saj se ljudje radi bojijo nečesa, česar ne poznajo in kar ni »naše«.
Tisti dan me je jasen glas v srcu na kitaro spomnil še enkrat, preden sem zapustil stanovanje. Ponovno ga racionaliziram: »Kaj ti je? Si nor? Nehaj ... Nima smisla ... Odpade! Drugič ...« Sedem v avto in prispem na šolo, kjer me sprejme ravnateljica. Takoj ko me vidi, pogled usmeri pol metra nadme, kot bi mi gledala auro, in reče:
»Gospod Pešec, kje pa imate kitaro? Slišali smo, da radi kakšno lepo zaigrate. Smo mislili, da bi tudi pri nas eno zapeli ...« Mislil sem si: »Jao, me ... Kako je to mogoče? Le zakaj je nisem vzel? Dvakrat mi je bilo rečeno! Vsaj v avtu bi jo pustil, za vsak primer ...«
»Nimam je s seboj ...« sem se izgovoril ... »Gotovo imate kakšno kitaro v šoli!,« omenim. »Imamo,« z nasmehom odvrne ravnateljica: »Eno imamo v zbornici. Uglasimo, pripravimo in – akcija.«
Tako smo v šoli zapeli in zaigrali eno mojih najljubših manter Jaya Radha Madhava.
iz nove knjige Znanje za življenje II
inspiracije