Ko nismo gaslightani, smo v svoji svetlobi. Rumi je rekel, da če je vse okrog tema, moraš biti ti tisti, ki se svetiš. In znotraj nas ni nikogar drugega, ki bi ses svetil. Razen, če se zmotimo in njegovo svetlobo zamenjamo za svojo.
Lastna svetloba je lasten občutek za sebe. Lasten občutek za sebe pa mora biti prazen, da je lahko to resničen lasten občutek za sebe. Kajti, če je okužen z mislimi, čustvi, občutki, idejami, potem to več ni lasten občutek za sebe.
Ko čutimo samo sebe, misli ne potrebujemo, tudi občutkov ali čustev ne.
Te pridejo šele pozneje, ko jih v sebi prikličemo.
Prikličemo jih na podlagi spomina, iz spomina, ki nam govori, komu je nekaj podobno, kako bi bilo, če bi bilo drugače ipd. In ta drugače pride iz spomine, kjer smo že nekaj doživeli.
Ali pa pride iz spomina, kjer nekaj kar se pojavlja sedaj analiziramo z nečim iz spomina, četudi je to, kar imamo v glavi sedaj nekaj, kar se nanaša na prihodnost.
Tudi prihodnost temelji na nečem, kar je bilo v spominu in to želimo izboljšati, podoživeti ali odstraniti iz svoje izkušnje.
Vse kar nam opisujejo misli, občutki, ideje, koncepti je iz primerjave z nečim. di misel se prebudi, ker nam opisuje to, kar čutimo, vidimo, slišimo. Če bi namreč ne bilo razlike, misli ne bi potrebovali. A jo.
Potrebujemo je, da nam nekaj opiše, neko delovanje, gledanje, dogajanje.
In ko se gre za gaslighting, se tudi svetloba, oz. občutek za nekoga drugega nam kaže kot nekaj kar je boljše, slabše, vsiljivo, ipd. V vsakem primeru pa je nekaj, kar je drugačno.
In če si želimo, ali pa ne moremo biti bolj sveti kot luč drugega, ali pa hrepenimo po tem kar ima drugi, ali pa se podrejamo temu ipd., nekdo na nas sveti s svojo svetlobo. Njihov občutek za njih je lahko nevsiljiv, kot je to večino časa pri ljubezni staršev.
V trenutku pa, ko ima ta občutek za nekoga neki namen, ki pravi to ali ono, pa to pomeni, da nekaj z drugim ni tako, kot bi si ta prvi želel.
Mogoče ga hoče vzpodbuditi, spremeniti, zagreniti, razžalostiti ipd.
V vsakem primeru si želi vplivanja.
Razlika med nežnim ,prijaznim, sproščenim vplivanjem in vplivanjem, ko nekdo misli, da mora nekoga v nekaj prepričati, ga spremeniti, biti nad njim, ali pod njim, je očitna. Pri prvem načinu, ni vsiljevanja. Vsaj večinokrat ni pravi način manipulacija, medtem, ko pa je pri drugem dosti bolj očitno, da se gre za potrebo, ki sili, rine, hoče ipd.
Pri gaslightingu v klasičnem pomenu naših psihologov se gre za zvitost, ki vpliva na posameznika na način, da spreminja njegovo svetlobo oz. njegov občutke za njega.
Občutek za nas je tisto, kar čutimo v sebi, ko smo najbolj sproščeni, ko lj čutimo svojo življenjsko energijo brez potrebe, da bi ji dodajali takšne in drugačne karakteristike.
V trenutku namreč, ko mu dodamo neke karakteristike, več ne čutimo sebe v prvi osebi, temveč čutimo v prvi osebi misli oz. njihovo vsebino, čustva in njihovo vsebino ipd.
Razlika je očitna, saj so čustva, misli, občutki, ideje nekaj, česar se zavedamo kot nekega skupka, zgoščenosti, lokaliziranega gibanja, premikanje znotraj nas, ščemenja, gostenja ipd. Medtem pa, za to, da bi čutili sebe, teh ne potrebujemo.
Zjutraj, ko se prebudimo, v nas ni ne misli, ne čustev, ne nečesa, kar je otipljivo.
In ko v nas vstopi nekaj otipljivega, se znotraj nas začne gibanje, premikanje, skupki kvalitet, premišljevanje ipd.
Več tega imamo, bolj smo pod vplivom nečesa drugega, kar nismo čisto mi. To, kar čutimo jedel nas, vendar pa le posreden. V sebi nima iste substance kot mi sami, saj čutimo vidimo razliko.
Če bi bilo isto, ne bi videli razlike, pa jo vidimo. In ravno ta razlika je tista, ki omogoča manipuliranje, odstranjevanje, spreminjanje, ipd.
Tisti, ki so močno vsidrani v svoj primarni občutek Jaz sem, torej v prostor, kejr ničesar ni, ti vedo, ko na njih vpliva nekaj, kar jih želi tako ali drugače spremeniti.
To sicer vemo vsi, a težava je v tem, da na to ne dajemo poudarka. Vsaj tako dolgo ne, dokler že ni prepozno.
Vse se pretaka med nami, čustva prehajajo, misli prehajajo, občutki prehajajo. Po ljubljenju se počutimo dostikrat napolnjeni s čustvi, ki sploh niso naša. Tudi ko gremo na pijačo, ali pa smo igralec na tekmi.
Tam nas napolnijo čustva navijačev. Podobno pa je tudi za pevce, ki jih nemalokrat preplavljajo občutki in čustva drugih ljudi.
Medicina temu pravi čustvena regulacija, a ne gre se samo za regulacijo, temveč za pravo čiščenje, prečiščevanje, predvsem pa za mejo, kjer ne dovoliš, da te nekdo drug preplavi. To pa ni zavestno in četudi je, si ne moreš pomagati, saj se gre za preplavljanje z nečim, kar je dosti bolj subtilno kot samo izražanje prepovedi.
Kot da bi ti, v primeru nečesa, kar te spreminja v negativno smer, nekdo vkapljeval arzenik, cianid, ciankalij ipd.
Takrat zbolimo, in zgodi se sepsa. Ta sepsa pa ni v materialni krvi, temveč v nečem, kar je dosti bolj subtilno. V čustveni, miselni, umski. Kot da bi nekdo prodiral v tebe namesto s krvjo, z nečim, kar je dosti bolj fino in sestavlja naš občutek za nas.
Težava je pri medicini, ki je ne zanima naš občutek za nas, razen le v toliko, da ga opiše od zunaj. Vidi, da smo drugačni, ne obnašamo se več tako kot prej, naše misli hočejo nekaj drugega, kot so hotelep rej ipd.
Gre se za naš občutek za nas v prvi osebi, kar pa se z opisom od zunaj ne da začutiti.
Ti, ki opisujejo človeka od zunaj, skozi misli, čustva, občutke, spomine, se odzivajo na to, akr človek pod vplivom oddaja. A to je še vedno od zunaj,
Nimajo pa pojma, kaj za človeka pomeni, da ne more svojih misli preusmeriti, da se znotraj njega stiska, izvaja nasilje nad njim in tem kar hoče izratiti, ipd.
Pri gaslightingu, podobno kot pri manipulaciji, se gre za to, da ti nekdo spremeni delovanje v umu, v čustvih, v občutkih. In to nima nič za opraviti s telesom, ki se prehranjuje s hrano, ki izvaja svoje normalne funkcije in operacije.
Res je, znanost pravi, da iz našega telesa izžarevajo (izhlapevajo) čustva, misli, občutki. A tokrat, ti niso spremenjeni zaradi našega telesa, temveč zaradi tega, kar se dogaja v tem izparevanju.
Naš um ni vezan na to, kar mu veli telo, če si tega ne želi.To lahko dovoli le, ko se posameznik tako odloči, v sebi, brez, da bi za to vprašal telo ali pil nekaj, se z neččim prehranjeval ipd.
Paradigma znanosti, da vse izhaja iz materije, torej iz telesa je torej malol za lase privlečena. Znanstveniki materialnosti, ki močno zagovarjajo tezo, da vse prihaja iz kompleksnosti, pravijo, da zapletenost možganov rodi um, prav tako pa zapletenost lesa in kemičnih reakcij ogenj.
Zanimivo pa je, da sta um in ogenj dosti bolj redka od materije iz katere izbijata. Pa še izmeriti se ju ne da drugače kot preko kemičnih reakcij, s katerimi v času obstjanje lahko imata ali pa ne karkoli.
Um se zrcali na električnih aparatih kot EEG in fMRI, medtem, ko se ogenj zrcali kot temperatura na senzorjih. A to, da sta v resnici prazna, tega se pa ne govori.
Kot začutimo pri prisotnosti uma neka poseben naboj, ki je dosti bolj fin, lahkoten kot materija, fga tudi začutimo pri ognju, vodi, lesa, kovini. Tudi tam se da začutiti praznost.
Gaslighting je torej sprem kinjanje kako posamezinki doživljajo praznost, ne polnost.