Sporočeno je, da je Ganeševa inkluzija zadnja religija nasploh, ki jo bo prejelo človeštvo. Danes bova v spomin na 27. 12. 2013, ko se je uradno začela Ganeševa inkluzija, z vami podelila nekaj svojih (vznesenih) človeških misli o pomenu Ganeševe inkluzije in njeni vlogi pri preseganju našega trpljenja. Njen obstoj in razvoj bosta odvisna od našega priznanja, da sta človekov razvoj in sreča odvisna od partnerske ljubezni, saj je partnerska ljubezen vhod v našo pravo dušo, ki edina podpira vse ostale ljubezni v nas – (a) do postave/pravil, (b) do ljudi in stvarstva, (c) v sebi / do sebe kot človeške duše.
1. Ganeš
Ganeš je Otrok, ki ljubi, novi Ganeš, ki varuje iskanje tudi prave ljubezni, ni kot stari Ganeš (hindujski, Novodobni (Kezeletov) ipd.), ki je varoval iskanje življenja. Novi Ganeš odstranjuje ovire tudi v naši ljubezni do ljubezni, stari Ganeš je odstranjeval ovire v ljubezni do življenja.
2. Inkluzija
Inkluzija pomeni vključevanje, Ganeševa inkluzija pomeni vključevanje iskanja prave ljubezni. Ko smo iskali odgovore na svoje trpljenje v Novodobni duhovnosti in vseh znanih religijah (religijah življenja), smo iskali pravo življenje zase, sebe kot živeče bitje. Danes pa, ko iščemo odgovore za svoje trpljenje tudi v partnerski ljubezni, se obrnemo k novemu Ganešu in religiji ljubezni, Ganeševi inkluziji, in tako v iskanju prave ljubezni iščemo sebe tudi kot ljubeče bitje.
3. Obstoj ali razvoj?
Ko smo presegali svoje trpljenje z iskanjem življenja kot svetosti, smo sprejemali ljubezen (Božjo, od Narave ipd.) kot razlog za obstoj svojega življenja. Danes, ko smo začeli presegati svoje trpljenje tudi z iskanjem ljubezni kot svetosti, svetosti partnerske ljubezni, smo začeli svojo ljubezen tudi zavestno spreminjati, in s tem svoje življenje tudi razvijati.
Obstoj je povezava z izvorom (prazavestjo, pradušo), medtem ko je razvoj povezava z našim namenom (novo zavestjo, novo dušo). Obstoj – ljubezen do življenja pomeni sprejeti sebe kot ljubezen tam, kjer je doslej še nismo videli (spoznanja ljubezni). Razvoj – ljubezen do same ljubezni je tudi preobražanje sebe (dejanja ljubezni), zaradi naših spoznanj o svetosti partnerske ljubezni, ljubezni do naše prave duše.
4. Življenje in moč ljubezni – ali nemoč ljubezni?
Nekoč smo se razvijali skozi moč življenja – judaizem, islam in vse moške religije. Nekoč smo se razvijali tudi skozi nemoč življenja – krščanstvo, hinduizem, budizem in vse ženske religije. Zatem smo se v Novi dobi začeli razvijati skozi moč ljubezni – teozofija, bahajstvo in vsa Novodobna duhovnost ter ateizem 'jaz sem v redu'.
Vse doslej smo razvijali življenje kot razmere za srečo v človeškem obstoju, obstoju človeške duše v naročju Višje sile (Boga, narave, Znanosti ipd.). Tudi razvoj ljubezni smo videli kot moč iskanja takšne partnerske ljubezni, katere cilje je naša sreča, v naši človeški duši zaradi našega človeškega obstoja.
Sedaj pa smo z Ganeševo inkluzijo vstopili v zadnje obdobje iskanja človeškega razvoja – iskanje nemoči ljubezni. Nemoč ljubezni je zato, ker ne iščemo več človeškega razvoja, ki nas potrjuje v človeškem, ampak dušni razvoj, razvoj iz človeške duše v novo, celo dušo, ki nas vedno znova izvrže iz človeškega. To lahko počnemo le skozi partnersko ljubezen, kajti duša je le v moškem in ženski, ki sta nekoč že bila ista praduša (prazavest, praživljenje), a sta se v iskanju ljubezni do življenja ločila na moški in ženski del (zaradi prisotnosti prasile), da bi skozi oblike življenja (mineralno, rastlinsko, živalsko in človeško) ustvarila ljubezen v teh oblikah (svetovih) in se nazadnje združila v svetu duš kot dvoje v enem življenju, nova duša.
5. Ostati človek ali postati duša?
Kdor je iskal življenje, ga je izgubil, ko ga je hotel v istem obdržati; a kdor bo ljubezen iskal, bo življenje spreminjal po svojih dejanjih ljubezni, in ga tako razvil.
Izgubiti življenje pomeni po 108. življenju postati človeška deva (angel ipd.) za pomoč človeškemu življenju. To je življenje v dobro razvoja človeštva, a brez lastne volje, lastne zavesti.
Razviti življenje pomeni po 108. življenju iz človeške duše napredovati v pravo dušo, ki ima še več zavesti kot človeška duša. To poteka kot združitev naše človeške duše in človeške duše našega dušnega partnerja. S tem dejanjem pomagamo tudi drugim bitjem, da lažje sprejemajo ljubezen (vsebino) in jo tudi spreminjajo skladno s svojimi spoznanji, s tem pa tudi preobražajo svoje življenje (obliko) iz nižjega (z manj zavesti in več sile) v višjega (z več zavesti in manj sile).
Zato je tudi ljubezen, ki ni dušna, pomoč pri iskanju dušne ljubezni, neprecenljiva priprava za življenje z dušnim partnerjem/-ko. Nikoli ne nehajmo iskati partnerske ljubezni in je sprejemati, čeprav ni popolna, saj je sveta, ker je naša edina možnost, da kdaj postanemo prava duša. Ne izogibajmo se partnerstva, vedno čaka na nas, takšno, za kakršnega smo pripravljeni.
inspiracije