V zadnjih letih opažamo, da je največji problem sodobnega starša pomanjkanje energije, izčrpanost in kot posledica tega pomanjkanje časa, napetost ter negativno razmišljanje.
Z energetskega vidika tiči vzrok izzivov in težav v družini, ki jih imamo ali z otrokom, partnerjem ali samim s sabo, v količinskem pomanjkanju pretoka energije skozi organizem. Primanjkljaj energije povzroča motnje v delovanju našega energetskega sistema, kar se običajno začne najprej odražati na našem počutju, odnosih ter zdravju. Seveda so otroci tisti, ki nam zelo hitro pokažejo, v kakšni energetski »formi« smo. Zelo pogosto je otrokovo nezaželeno vedenje (jeza, agresija, da se nenehno premišlja, neodločenost, jok) povezan z našim energetskim primanjkljajem. Če smo v pomanjkanju, nas npr. otrok ne upošteva, nas ne sliši, je tečen, ker zahteva energijo starša za svoj razvoj. Če starš ne premore dovolj energije, pa se po drugi strani lahko povsem zapre vase in je v svojem svetu.
ZNAKI IZČRPANOSTI PRI STARŠIH:
- ne more kontrolirati svojih čustev in reakcij (se pretirano razburi, se hitro razjoče, je obupan, grozi, na otrokove ali partnerjeve reakcije se odzove zelo burno),
- ne more biti potrpežljiv,
- je pogosto napet, pod stresom,
- nima volje in moči za pogovor in igro z otrokom,
- pogosto reče stvari, ki otroka ali partnerja prizadenejo in jih kasneje obžaluje ter si s tem naloži še občutke krivde,
- »zbeži« v gledanje televizije, se »priklopi« na računalnik ali telefon,
- ne zaupa vase, v svoje starševske sposobnost, v svoj način vzgoje,
- ima lahko težave z nespečnostjo ali pa zjutraj zelo težko vstane in nikoli ne čuti, da je pravzaprav spočit,
- posega po mastni in sladki hrani ter raznih stimulansih,
- ima težave s telesno težo (prevelika ali premajhna),
- se sooča z neutemeljenimi strahovi in tesnobami (močan strah pred tem, da se otroku ne bi kaj zgodilo, negativne misli glede svoje ali otrokove prihodnosti, močan tesnoben občutek, da moramo otroka zaščiti pred svetom),
- ima težave s koncentracijo in spominom,
- čuti potrebo po umiku in izolaciji,
- težave z organizacijo časa, vedno hiti, zamuja,
- se ne more umiriti,
- si nenehno obljublja, da bo jutri bolje, da bo ravnal drugače,
- se sooča s fizičnimi težavami, kot so težave s ščitnico, težave s sklepi in hrbtenico, slabokrvnost in težave s krvožilnim sistemom, težave z zobmi, z motnjami v imunskem sistemu.
Tudi med partnerjema veliko stisk izvira prav iz tega ker partnerja nimata dovolj energije in moči eden za drugega, ali za to, da bi se sploh lahko pogovorila, si vzela čas zase.
V stanju v katerem je dandanes večina ljudi, gre za energijsko preživetje - ali bom zmogel preživeti še en dan. Starš, ki je izčrpan, ki še zase nima dovolj energije, se ne more opazovati, se ne more poznati, ne more začutiti, kaj potrebuje, in ne more začutiti otroka, kaj potrebuje on. Naj se še tako trudi, ne more razumeti, kaj mu otrok s svojim vedenjem in stiskami sporoča. Če starš nima dovolj energije, ima otrok občutek, kot da nima opore in podpore starša, je v paniki ter zgublja varnost in zaupanje.
Ko imamo dovolj energije, se soočimo z neko situacijo v vzgoji z manj strahu, panike, jeze in se vprašamo, kako lahko postopamo, kaj to zrcali o nas in se nekako bolj mirno odzovemo na to. Šele v takem stanju lahko pogledamo na situacijo kot na izziv, kot na neko uganko in jo poskušam razrešiti. Šele ko imamo dovolj dober pretok energije, lahko razumemo, kaj otrok z vedenjem resnično sporoča, kakšno vzgojno metodo moramo uporabiti, bolje lahko prisluhnemo ali povemo otroku na najbolj ustrezen in usklajen način. Enako velja za odnos s partnerjem.
Če smo starši izčrpani, ne moremo biti avtentično potrpežljivi, ljubeči, hočemo zbežati, vse nas jezi, vse nam je odveč.
Doslednost in sposobnost postavljana meja sta v veliki meri povezani z dovolj ustrezne energije. Če smo izčrpani, ne bomo mogli vztrajati, da otrok npr. naredi nalogo, da preneha z igranjem igrice, ne bomo zdržali, ko mu rečemo »Ne« in bo otrok še vztrajal in se boril. Zgodi se, da mi otroka obtožujemo, da se on ne drži dogovora, da ne uboga, da ni »priden« in mu s tem nalagamo slabo vest in občutke krivde, v resnici pa smo mi tisti, ki ne zmoremo. Otrok nam to samo pokaže.
Izčrpan starš pri otroku izgublja svojo avtoriteto (otrok ga ne upošteva, ne uboga, pogosto otrok lahko starša na različne načine z vedenjem ali govorom izziva). Ne glede na to, kako se trudimo, kričimo in ukazujemo, nas ne upoštevajo.
Kolikokrat kričimo na otroka, naj že neha kričati. Vendar če sami nismo umirjeni, nimamo pravice od otroka pričakovati, da je umirjen on. Mi kot starši moramo poskrbeti za to, da najprej umirimo sebe, nato smo lahko dobra podpora otroku, da se sam umiri.
Pri vzgoji in pri tem, da nas otrok upošteva, nam sledi in nas v končni fazi jemlje resno, je najbolj pomembno, da imamo mi pravo življenjsko, zemeljsko, umirjeno energijo in šele takrat smo lahko sočutni in odločni. Ko imamo mi pravo življenjsko energijo, otrok dobi varnost, v nas vidi nekoga, na katerega se lahko zanese in mu zaupa. Bi vi zaupali nekomu, ki je v totalni paniki, hiti, pozablja vse, nori, se jezi… Kaj bi čutili ob takem človeku in kaj čutite ob nekom, ki je umirjen, zaupa da bo vse ok?
Če mi želimo, da bi nas otrok upošteval, mora čutiti, da smo tukaj. Če nismo prizemljeni, ima otrok občutek, kot da nas ni. Zanimivo je, ko vi gledate otroka, mislite nanj, ste prisotni v trenutku tukaj in sedaj, je vse ok, ko pa vi s svojimi mislimi odplavate, pa otrok takoj ali nekaj ušpiči ali začne jokati ipd.
Tako kot smo starši otroku dolžni zagotoviti hrano, oblačila, varnost, dom, ljubezen, čas, tako smo mu dolžni zagotoviti tudi osnovno, umirjeno, zemeljsko energijo.
inspiracije