Teorija relativnosti Alberta Einsteina je lahko za mnoge znanstveno nepomembna, najde uporabo na področju duhovnosti in je izjemnega pomena zlasti v turbulentnih časih, ko vsaka vera trdi, da je edini "pravi" sistem prepričanj in vsaka ideologija trdi, da je edini popoln način življenja.
Nič na tem svetu ni popolno in ga lahko imenujemo končna resnica. Obstajajo samo subjektivne resnice in relativne realnosti.
Nekoč ga je Ananda, Budin učenec, ogovoril z 'Razsvetljeni' mojster. Buda mu je dal epski odgovor.
Ananda, moje tako imenovano 'razsvetljenje' je moje subjektivno 'razsvetljenje'. To je moja 'resnica', ki bi lahko bila celo Mayaprat, zabloda.
Ko se ne moreš natančno povezati z mojim 'razsvetljenjem' in sočustvovati z mojo 'resnico', kako sem lahko zate resnično razsvetljen?
Ti me imenuješ razsvetljen, ker me ljubiš. Toda v resnici je moje 'razsvetljeno' stanje uganka tudi meni samemu.”
Zato je znano dejstvo, da Buda nikoli ni želel biti imenovan 'Buda', razsvetljenec, ker je verjel, da je razsvetljenje subjektivna izkušnja, s katero se drugi ne morejo povezati.
Ko se bo to spoznanje relativnosti resnice utrnilo, bomo nehali zahtevati in kričati po svojih ideoloških in verskih 'resnice'.
Einsteinova znanstvena teorija relativnosti je bila rezultat njegovega osebnega prepričanja, da na tem svetu ni univerzalne resnice. Verjel je tudi, da nobena teorija, ideja, izem, doktrina ali prepričanje ni univerzalno in kolektivno sprejemljivo za vsakega posameznika.
Spinoza je rekel, da četudi ena oseba na celem svetu podvomi v verodostojnost nečesa, ta stvar izgubi svojo univerzalnost. To je pomembno. Dvom celo ene osebe lahko zamaje temelje uveljavljene resnice.
Nietzsche je verjel, da ni dejstev, so samo interpretacije. Kar imenujemo resnica, je stvar subjektivnih interpretacij, tisto, kar definiramo kot realnost, pa so posameznikove percepcije.
Resnica je v delih. Kot bi gledali oddaljeno goro iz različnih zornih kotov. Vsak kot bo dal drugačno podobo gore. Te podobe so delno resnične, vendar ne povsem resnične.
Enako lahko rečemo za vse vere, ki jih je ustvaril človek. Nobena ni splošno resnična, lahko pa je delno resnična. Ko se vse delne in polresnice združijo, se lahko pojavi popolna Resnica.
Toda vse religije trpijo zaradi duhovne ošabnosti in delajo v zmotnem prepričanju, da je vsaka najboljša.
To je praktično nemogoče in pragmatično neizvedljivo.
Sama definicija objektivne gotovosti je le iluzija. Naše vztrajanje pri univerzalni resnici je himera. 'Har zarra apni jagah pe aaftaab hai' - Vsak delec je sonce sam po sebi.
Sprejemanje omejitev Resnice nas naredi ponižne in nam omogoča, da na vsak pojav gledamo kot na del večje realnosti, nikoli pa na enega in samo realnost. Vsrkati moramo duh sprejemanja in se izogibati vztrajanju v vseh zadevah. Kot pravi Einstein, "resnica je tudi kot vesolje. Nenehno se širi in nikoli ne ostane statična.”
inspiracije