EGO – resničnost ali iluzija?

Z nezavednim življenjem smo se ljudje začeli identificirati s svojimi mislimi. Ko človek črpa svoj Jaz iz svojih misli, ko se identificira s svojim umom in telesom, se poistoveti z entiteto, ki ji pravimo ego. Ego ni stalnica, ampak se ustvarja z vsakim novim trenutkom, ko se odzovemo skozi misli o sebi, drugih, dogodkih ali o svetu okoli nas. Sebe doživljamo skozi svoje misli o sebi, in ravno mišljenje ohranja ego živ. Ko govorimo (ali razmišljamo) o sebi ali drugih, ta občutek Jaza črpamo iz ega.

Ego pa nikoli ni zadovoljen in vedno zahteva več … Več denarja, več zdravja, lepši videz, večji in boljši avtomobil, boljši telefon, višjo izobrazbo itd. Vendar sreča ega je kratkotrajna. Sreča, ki traja samo nekaj dni ali mesecev …

Zaradi ega, ki nikoli ni zadovoljen, imamo ljudje občutek, da nismo nikoli dovolj dobri zase ali druge. Ego nikakor ne more sprejeti tega trenutka, tukaj in zdaj, zato so njegove taktike preživetja, da nas venomer sili v razmišljanje o preteklosti, ki nam daje lažno identiteto, ali o prihodnosti, ki nas straši ali navdihuje. Zato ne moremo videti sveta dobrega, popolnega, lepega, ljubečega, kot je v tem trenutku, ampak ga izkrivlja popačena slika naših misli, za katere verjamemo, da so resnične. V resnici je ta naš svet tukaj za nas, da nam v njem vse služi za naše dobro. Vse je tukaj zate.

Res pa je, da dokler ljudje ne izkusimo svoje zavesti, svojega duha, svojega resničnega Jaza, so vse, kar poznamo, naše misli, naše telo in naša čustva. Torej kot sem povedal uvodoma, se istovetimo s svojimi mislimi in svojim telesom skozi svoje čutenje in razmišljanje.

JAZ = MISLI(UM) in ČUSTVA + TELO

Zato če se želimo spremeniti v življenju, verjamemo, da bomo z urejanjem svojih misli ustvarili osebnost, ki jo želimo. Torej če spremenimo misli, spremenimo sebe na bolje. Do neke mere je to resnično, vendar če se dogaja samo na miselni ravni, se bomo še vedno vrteli v začaranem krogu našega ega in do svobode, miru, ljubezni ter radosti ne bomo prišli. Vedno, kadar ostajamo v mislih, ostajamo pod vladavino ega.  

Naš um pa je obremenjen z mislimi, od jutra do večera. Mislimo nepretrgoma, od jutra, ko odpremo oči, pa do večera, ko zaspimo. Tako niti ne vemo, da mislimo. Saj 95 odstotokov našega časa mislimo, tako ali tako, nezavedno.

Mišljenje pa je delo, ki ustvarja čas

Za mišljenje potrebujemo čas. In tako je bila ustvarjena iluzija časa. Naša zavest, naš duh, je postal prekrit s časom, ki mu vlada zakon polarnosti, zakon dualnosti, zaradi identifikacije z našim telesom. Sebe doživljamo kot tukaj, vse drugo je tam, zunaj mene oz. ločeno od mene. Jaz sem tukaj, ti si tam. In tako je bila ustvarjena iluzija ločenosti. V resnici pa nič ni ločeno od drugega, vsi smo eno z Univerzumom.

Kot sem že omenil, je našo resnično bit, našo zavest, našega duha (vse so samo imena, ki jih je dosodil naš um) prekrilo naše razmišljanje, naš ego. Tako sebe, druge ter svet gledamo skozi svoje mišljenje, skozi svoje mišljenje o sebi, drugih ter svetu. Vedno imamo nekakšno mišljenje o sebi, drugih ter o svetu … Zato sebe, ljudi in sveta ne vidimo takšnih, kot s(m)o v resnici. Ne vidimo onkraj naših sodb, onkraj etiket, onkraj imen … Vse to ustvarja naš ego, ki nam vlada, zaradi naše identifikacije z umom.

Kdaj ste nazadnje samo opazovali, npr. rožo?

Brez mišljenja, brez ocenjevanja, brez etiketiranja, brez sodbe … ali človeka, dogodek, sebe? Vedno je v ozadju mišljenje. Misli, misli in spet misli … Neprenehoma, nepretrgoma. Tako prepletena mreža naših misli je kot zavesa, ki nam prekriva Resnico, da je nismo zmožni zaznati. Svoje zavesti, svojega resničnega Jaza, v katerem je potencial neskončnih možnosti (Bog, Univerzum, Vesolje ali pač kakor želiš …), ne občutimo, ker verjamemo, da so naše misli naše, da so resnične, da smo mi te misli. Podobno kot v filmu Matrica. Živimo v namišljenem svetu svojega uma, ki ga vodi ego. Ker verjamemo svojim mislim, to kreira našo realnost. Resnična zavest je prekrita z mislimi, ki ustvarjajo iluzijo. Mi pri tem mislimo, da živimo, v bistvu pa smo hipnotizirani, podobno snu. Sanjamo, spimo.

Popolnoma naravno pa je, da verjamemo svojim mislim in se identificiramo z njimi, saj naše misli sprožajo naša čustva. Ko pa nekaj občutimo, za nas postane resnično. Dokler nimamo izkustva svoje zavesti ali zavestnega življenja, dokler nimamo lastnega izkustva, da mi nismo svoje misli, da mi nismo svoja čustva, živimo življenje v času in ločenosti od samih sebe. Živimo življenje, ki mu vlada ego, ki je pri vsaki osebi v korenu enak, zato je kolektiven. Zato je naša Zemlja, naš svet, odraz kolektivne zavesti! Zato je naš svet svet kolektivne iluzije, ki jo ustvarja kolektivni ego!

Tukaj vas lahko povabim, da svoje zavedanje osredotočite v svojo notranjost, lahko npr. v svoje srce. Priporočam dva ali tri globoke vdihe in sproščene izdihe. Tako se boste lažje osredotočili na svojo notranjost (na začetku je lahko prepoznana kot tišina) in pri tem samo opazujte svoje misli. Ne ocenjujte ali ne sodite svojih misli, ki jih zaznate. Tako kot so prišle, naj gredo naprej. Samo opazujte svoje misli! Pri tem lahko ugotovite, da resnični JAZ le ni v naših mislih. Ampak da smo MI tisti, ki opazujemo svoje misli!  

Kje se skriva zavest?

Torej Resnični JAZ ali naša zavest se 'skriva' za našimi mislimi kot tihi opazovalec. Pri tem, ko samo opazujemo, brez misli, se dviga naša zavest. Ko samo opravljamo svoje delo tukaj in zdaj zavestno, se dviga naša zavest. Ko samo opazujemo brez sodbe, brez etiketiranja in sprejmemo ta trenutek takšen, kot je, ponovno dvigamo našo zavest na višje vibracije (popularen in pogost izraz v duhovnosti). Ko pravim, da sprejmemo ta trenutek takšen, kot je, imam v mislih, da sprejmemo prav vse, kar se nam dogaja v tem trenutku. Pri tem veliko pozornost namenjam ravno čutenju znotraj sebe.

Orodij za bujenje in dvig naše zavesti je veliko. Eno od najmočnejših je meditacija.

Bolj ko se bo budila naša zavest, bolj se bo ta zajčja luknja, v katero smo padli, večala. In bolj ko se bo večala, večji mir bomo doživljali, večjo svobodo, radost, veselje, ljubezen bomo živeli! Mišljenje bo počasi pojenjalo in prav tako moč ega z njim. Spoznali bomo, da je naša zavest del celotnega Univerzuma …, da je del Boga samega. Vsi deli pa tvorijo celoto, torej vse, kar JE.

Ali je kapljica, ki pade v morje, še vedno samo kapljica, ali se združi v eno z morjem in postane celoten ocean?