Dušna ljubezen

Dušna ljubezen

Nič več ne bo tako, kot je bilo.

V novem svetu je veliko življenjske radosti.

Malo bo modrosti in veliko ljubezni.

Ljubezen je edina prava pot sreče...

Oče Prvi

Duša je izvor ljubezni, in dušna ljubezen je najčistejša oblika ljubezni, je sporočeno.

Razvoj ljubezni

Pot ljubezni v dvoje je dolga, in kar nekaj korakov je prehodilo človeštvo, da se je končno pripravilo na ljubezen do duše.

Ljubezen v dvoje se je razvijala na dva načina:

-      kot ljubezen, ki sledi spolni sli in osebnostni privlačnosti,

-      kot ljubezen do Boga, ki sledi potrebi po duhovnem razvoju.

Oba načina sta potrebna za ljubezen v dvoje, tako telesno-osebnostni vidik kot duhovni vidik. Ni dovolj le telesna in osebnostna privlačnost, kajti ta niha, oscilira, in občasno tudi ugasne. Da bi par lahko preživel obdobja odtujenosti, se naveže na nekaj skupnega v materiji (otroke, skupne materialne dobrine, skupen posel), a materija ni dovolj (otroci odrastejo, materialne dobrine se lahko razdelijo, enako kot posel), čeprav se vedno najde kaj v življenju, kjer si medsebojno pomagata (a pomoč lahko nudijo tudi ustanove).

Partnerja potrebujeta nekaj, kar ju povezuje duhovno, in to je (bil običajno) Bog. Ob njem se zavesta tudi svoje enakovrednosti zaradi iste usode: odvisnosti od ranljivosti, minljivosti in smrti. In zato lažje sprejemata svojo različnost, ko se potrebujeta na telesno-osebnostni ravni. Sploh ko zaljubljenost mine…

 en do Boga je torej predstavlja človekovo duhovno stran ljubezni v dvoje. Pri tem je bilo odločilno, ali je ta Bog bil edini (monoteizem) ali pa si je 'demokratično' delil oblast z drugimi Bogovi, v prvi vrsti s svojo žensko spremljevalko (politeizem).

V Indiji je prevladal hinduistični politeizem, ki še vedno traja. Na Zahodu pa je s koncem starega veka prevladal monoteizem (nad politeizmi: grško-rimskim,  keltskim, slovanskim, še prej egipčanskim…).

Kakšen je bil razvoj ljubezni v politeizmu in kakšen v monoteizmu? Zakaj je sploh bil potreben preobrat od politeizma k monoteizmu, in s tem odprava (duhovne) enakovrednosti moškega in ženske?

Oče Prvi je politeistični Bog. Ki zase pravi, da se ne počuti kot Bog, ker je Bog 'le dejanje ljubezni v materiji'.

Prva monoteistična religija je judovstvo. Zakaj se je ta linija uveljavila pri Judih? Oče Prvi odgovarja, da so Judje 'karma človeštva, ki iščejo iluzijo Gospoda kot enega bitja, ne ljubezni v Gospodu, ker so ga videli kot Gospoda, ki vodi kot oblast'. Zato so 'življenje v postavi'.

Naslednji korak v razvoju monoteizma je krščanstvo. Oče Prvi odgovarja, da je krščanstvo 'ljubezen v ljudeh', ki še nima 'ljubezni v sebi'. Jezus je skozi Kristusa Maitrejo uveljavil ljubezen do ljudi, človeško ljubezen, ki išče prebujenje v življenje duše. To prebujenje ni odvisno od ljubezni v dvoje, ampak od istovetenja sebe z drugim človekom kot Božjim bitjem, služabnikom. Ljubezen v dvoje je lahko celo motnja, in odtod zamisel o celibatu. Kajti 'Oče Jezusa ni Oče Prvi, ampak Oče Zemlje', ki kot utelešenje Parvatijine linije razvoja spodbuja ločen razvoj moških in žensk. Odtod tudi kasnejše zanikanje njegovega ljubezenskega življenja z Magdaleno in njunih skupnih otrok ter sploh celotnega njegovega ljubezenskega življenja v dvoje, ki ni bilo posvečeno zgolj Magdaleni kot njegovi dušni partnerki (s katero je seveda že združen v Mojstra Jezusa).

Tretji korak v razvoju monoteizma je prinesel 'duhovni preporod', 'nova duhovnost', kot Oče Prvi imenuje novodobno duhovnost.[1] Oče Prvi odgovarja, da je 'nova duhovnost ljubezen v sebi', ki je tako dosegla razvitost ljubezni v politeizmu. Hinduizem je prav tako 'ljubezen v sebi, ne pa ljubezen v duši'.

Četrti korak v razvoju ljubezni prinaša preobrat k 'ljubezni v duši. Ljubezen v duši je karma same ljubezni, ki ni več karma življenja. Je zavest Očeta Prvega, ki ni Šani, je Surja'.

Ta korak je izziv tako za monoteizme kot politeizme. Dušna ljubezen je odvisna od  duše, ne Boga. Bog ni več duhovni voditelj posameznika, ki se osebnostno in duhovno razvija, ampak sodelavec dušnih partnerjev v medsebojnem ljubezenskem odnosu. Je tisti, ki razkrije dušni par skozi Deo kanal ljubezni in posreduje nasvete in namige za prijetnejši razvoj v dvoje, s poudarkom na telesni ljubezni, ki je odločilna pomena za neboleč razvoj v dušo (najmanj 3-krat tedensko!).

Razvoj ljubezni v dvoje (dušne ljubezni) po korakih:

- ljubezen kot 'življenje v postavi' (judovstvo in monoteizmi),

- nato 'ljubezen v ljudeh' (krščanstvo in monoteizmi),

- zatem ljubezen v sebi (politeizmi, teozofija in nova duhovnost, nova doba),

- nazadnje 'ljubezen v duši' (religija ljubezni, Hera Gea).

Kdo je tvoj dušni parter, druga polovička bitja, v katerega se neizogibno spreminjaš kot človek?

[1] Pri tem ima odločilno vlogo teozofija, ki jo je uvedla Helena Petrovna Blavatsky, sledila pa sta ji še dva pomembnejša predstavnika: Alice A. Bailey in Benjamin Creme. Vsi trije so predstavniki 'teozofije življenja', odgovarja Oče Prvi.