Nekoč, pred davnimi časi, ni bilo ničesar. Samo en velik, črn nič. Dolgo je nič sameval, sam v svoji praznini, ampak potem – tudi to je bilo že pred davnimi, davnimi časi – je iz niča pritekla voda. Voda se je oblikovala v veliko kroglo, v planet. Lebdela je v temini niča, prazna, sama. Dokler se ni nekega dne iz niča na dno vodovja spustila ptica. S kljunom je z dna planeta na površje prinesla drobec peska, ki je obstal na gladini in se začel množiti. Širil se je in širil, dokler ni nastalo kopno; gorovja, puščave, skalovja, travniki in nato … nato je iz travnika pognalo drevo in potisnilo temo visoko, visoko, da je na planet lahko posijalo sonce. Svetloba in toplota sta na planetu vzbudili življenje; najprej v vodi, nato pa še na kopnem. Nazadnje je z drevesa zlezel še človek.
Ste že slišali to zgodbo?
Ne?
To je ena izmed prvih zgodb, kar jih pozna človeštvo. Stara je okoli sedemdeset tisoč let, rekonstruirana iz arheoloških najdb, s pomočjo primerjalne mitologije in znak, da si ljudje že od nekdaj osmišljamo življenja in poskušamo razumeti sebe in svoje mesto v vesolju preko zgodb.
Temu tipu zgodbe rečemo zgodba o stvarjenju ali genezi sveta, obstaja pa zelo veliko takšnih zgodb, čeprav imajo mnoge sorodne motive; ljudje že desetine tisočev let zbiramo pomembne simbole, motive, mite, mitološka bitja, zgodbe …; in mnoge prepoznamo tudi danes. Se vam ne zdi, recimo, da je marsikaj v tej zgodbi presenetljivo podobno razlagam, ki jih poznamo tudi iz geologije ali biologije? Seveda zgodba ni »resnična« na enak način kot današnje znanstvene teorije, ampak zgodbe, ki si jih povemo vedno znova in znova, se začenjajo zrcaliti v svetu okoli.
Podobno kot to velja za celotno družbo, pa velja tudi za nas same.
Ste že večkrat povedali kakšno zgodbo o sebi? Ste, recimo, večkrat povedali zgodbo o tem, kako vas je ljuba oseba zapustila in kako žalostni ste bili ob tem? Kako težko je bilo odraščati ob hladnem očetu? O tem, kako čisto zares sovražite svoj nos?
Pogosto se zgodi, da zgodbe o svojem življenju – velike ali majhne – pripovedujemo na en in isti način. Pogosto tako, da smo v njih žrtve; ne opazimo pa vsega, kar nam je pomagalo preživeti, ne opazimo, kako močne osebe smo postale skozi neko izkušnjo, vidimo veliko bolečino, ne pa majhne sreče …
Zgodbe, ki si jih pripovedujemo, močno vplivajo na nas in na našo podobo o sebi. Tudi zgodba o naši duhovni poti je lahko zgodba o opolnomočenju, lahko pa je zgodba o nenehnem iskanju nekoga, ki bo delo opravil namesto nas, osebe, ki nas bo naučila kako duhovno zrasti.
Oboje skupaj – negativne zgodbe o sebi in iskanje osvoboditve (v duhovnosti in obče) preko drugih – nas pripelje v občutje nemoči, ne dvigne nas v vlogo raziskovalk in raziskovalcev, lastnih učiteljic in učiteljev, ampak nas ohranja v podrejenih vlogah.
Duhovnost in zgodbe so bile vselej tesno prepletene. Duhovnost se je napajala iz zgodb, iz mitov, iz simbolnega že vse od pradavnine. Tisto, kar verjamemo, začne imeti močan vpliv na naša življenja. Način, kako si nekaj povemo, ima močan vpliv na naša življenja in orodja, ki jih pri tem uporabljamo, tudi.
Individualne ure duhovnosti skozi zgodbo želijo pomagati k temu, da duhovnost začnemo videti kot nekaj, kar lahko same in sami dejavno oblikujemo in kar nam služi in nam je prilagojeno.
Vsem, ki jih zanima poglobljeno raziskovanje sebe kot psihološkega in duhovnega bitja skozi zgodbo, želim zato ponujati individualne ure duhovnosti skozi zgodbo, ki jim je cilj celostno oblikovanje duhovne poti, ki temelji na osebnem pristopu in opolnomočenju človeka - namesto klasičnega duhovnega mentorstva, kjer ena oseba uči drugo, gre tu bolj za dajanje varnega prostora, skupnega raziskovanja tem, ki so osebi pomembne skozi zgodbo in ritual (ter druga duhovna orodja), iskanja načinov opore in duhovne samopomoči, ki je res prilagojena posamezni osebi in na koncu ustvarjanje duhovne prakse, ki nam da občutek suverenosti, notranjega bogastva, zavetja in samostojnosti v duhovnosti in življenju. Ne gre torej toliko za klasično učenje, temveč bolj za sopotništvo in skupno ustvarjanje in iskanje poti. Rezultat tako ni "hitra duhovnost", kjer dobimo na hitro predane informacije, ampak poglobljen kreativno-duhoven proces, v katerem smo pomembne predvsem s svojimi individualnostmi.
S pomočjo meditacij, branja orakeljskih in tarot kart, igranja vlog, učenja ustvarjanja osebnih urokov in ritualov, pisanja zgodbe o sebi in spoznavanja svojih temnih, senčnih plati, se skozi individualne ure duhovnosti skozi zgodbo piše pripoved o vas; čisto individualna, posebna, ustvarjalna in močna zgodba.
Za uvod v princip duhovnega dela z zgodbo, se lahko pridružite uvodni delavnici na to temo (več o delavnici: https://www.svetloba.si/dogodki/individualna-duhovna-pot-skozi-zgodbo-uvodna-delavnica), za individualne ure duhovnosti skozi zgodbo pa mi lahko pišete na: anja.radaljac@gmail.com,
inspiracije