Duhovna ljubezen je le del dušne ljubezni

Marsikdaj slišimo, da ljubezen v dvoje ni pomembna za duhovni razvoj. In da je ljubezen v dvoje le korak na poti duhovne ljubezni, katere cilj je splošna združitev v enosti. Ali združitev z Bogom, kakor kdo. Glavni argument je razlika med moškim in žensko, ki da ni bistvena, ker je vsakdo v bistvu in moški in ženska.

Res je, tudi Oče Prvi skozi Deo kanal ljubezni odgovarja, da je vsakdo in moški in ženska. In res je, da je splošna združitev v enosti nekaj, kar čaka vsako bitje, ko preraste tudi obliko logosa in se razpusti v čisto zavest.

Toda ni res, da napredovanje v dušo ni pomembnejše od človekove duhovne naravnanosti. In ni res, da je vseeno, katerega spola smo, in da je vsakdo na enak način moški in ženska. Zakaj ni res?

Celota ni posameznik

Človek se ne razvija le v zavesti (Očetu), ampak tudi v sili (Materi). Če se zavest kaže skozi zavedanje in razumevanje, ki nimata posebne oblike, se sila kaže skozi zaznavanje, ki ustvarja energijske in materialne oblike. Energija je sila v času, materija sila v prostoru, a podrobneje o tem drugič.

Zdaj si moramo odgovoriti, ali bi se radi razvijali le v zavesti, se pravi v zavedanju in razumevanju resničnosti. Z drugimi besedami, ali je dovolj, da sledimo duhovnemu iskanju sebe in odgovorov, ki nam jih zastavlja resničnost. Ali je to dovolj, da smo kot bitja, ki živimo tudi energijsko-materialno, zadovoljni, potešeni, varni in svobodni, ljubeči in ljubljeni?

Najin odgovor je preprost. Ni dovolj le duhovna ljubezen, duhovno iskanje sebe in odgovorov o resničnosti, ki se je zavedamo, potrebujemo tudi ljubezen do energije in oblike, ki jo zaznavamo skozi silo življenja. Če bi bilo duhovno iskanje dovolj, bi z Razsvetljenjem, kjer se naša volja izenači z duhovnim počelom, končali svoj razvoj, a podatki kažejo, da ni tako. Razsvetljenje ni dovolj, obstaja še ena stopnja, Odrešenje ali Mojstrstvo. Ko se z duhovnim počelom izenačita naše upanje in zaupanje, ki ga nosimo v srcu kot dar naše duše, ne človeške volje.

Kateri podatki kažejo tako? Sporočeno je, da se nekatere osebe, ki so se v preteklih življenjih Razsvetlile, ne morejo Odrešiti človeške karme (postati duše). Zakaj? Ker nimajo urejene dušne ljubezni. V preteklih inkarnacijah so zanemarjale dušno ljubezen, ker so preveč iskale duhovni razvoj, duhovno ljubezen do Boga in Resnice.

Zakaj duhovna ljubezen in ljubezen do Boga ne omogočata dokončne Odrešitve od človeške karme?

Ker človek ne napreduje le po svoji strani duše, iz ljubezni v sebi, kot verujejo politeizmi in misli nova duhovnost (novodobno gibanje). Kajti ljubezen do vseh in vsega, v katero verjamejo, izhaja iz ljubezni v sebi, sebe pa dojemajo kot popolno enoto, ki se lahko neomejeno razvija.

A zakaj se posameznik ne more neomejeno razvijati? Ker posameznik ni celota, sporoča Oče Prvi. Celota sta dve osebi, dušni par, ki je nekoč bil praduša in se zdaj skozi popotovanje skozi silo (energijo-materijo) svetov mineralov, rastlin, živali in ljudi rojeva v bitje, imenovano duša.

Razkrito je torej, da je celota dušni par dveh oseb, ki se združujeta v dušo. In zakaj bi verjeli, da je to res?

Ker tako jamčijo zgodbe dušnih parov, ki so se začeli povezovati prek Deo kanala ljubezni in Obreda celote. Tudi najina zgodba je ena od njih, ravno predajava besedilo svoje knjige v oblikovanje (imenuje se Iskanje ljubezni (najina zgodba)).

Vsi, ki živimo z dušnim partnerjem – ali pa ga zgolj poznamo –, občutimo zelo močno intimno bližino z njim. In vsi se strinjamo, da tega ne moremo občutiti tudi s katero drugo osebo. S tega vidika nam je razmeroma jasno, da to more biti niti naključje niti slepilo ali privid romantične potrebe po intimni bližini z drugo osebo.

S tega vidika čutimo, da ni dovolj le ljubezen v sebi, ampak ljubezen do svojega dušnega partnerja. Da ni dovolj le duhovna ljubezen, kjer se razvijamo kot posamezniki, ampak tudi ljubezen do svoje duše, kjer se rojevamo v dušo.

Duša torej ni neko življenjsko počelo v nas, iskra življenja, ki nas oživlja, ampak oblika, v katero napredujemo iz človeške. Podobno kot smo postali človek iz živali, in živali iz rastline, in rastlina iz mineralov.

In vedno je to šlo skozi ljubezen do višje oblike. Ki se izraža kot ljubezen do dušnega partnerja zdaj, ko smo človek. In do svojega človeškega partnerja, ko smo bili še žival. In do svojega živalskega partnerja, ko smo bili še rastlina. In do svojega rastlinskega partnerja, ko smo bili še mineral. In seveda rasli na svoji strani tega para, se duhovno razvijali v iskanju skupnega počela, ki druži vsa bitja po njihovi zavesti, iz katere smo narejeni vsi in vse.

Pomembnost spola

Tako, imamo torej razvoj na svoji strani, ki je pomemben zaradi razvoja zavedanja samega sebe kot bitja, in imamo razvoj na obeh straneh samega sebe, ki je pomemben zaradi razvoja zaznavanja sebe kot naslednje oblike, v katero se kot bitje spreminjamo.

Tako se razvija bitje, z združevanjem z drugim bitjem, ki je vedno nasprotnega spola. Spol je osnovna delitev vsakega sveta, od mineralnega, rastlinskega, živalskega, človeškega do dušnega, monadnega in logosnega.  

A to ni spol telesa (niti spol naše osebnosti), ampak je spol našega srca. Srce je življenjsko gonilo bitja, od katerega je odvisna inkarnacija. In ta spol se ne menja, dokler se ne menja oblika. Se pravi, vsako bitje ima isti srčni spol od prve do zadnje inkarnacije; vsak človek je ali moški ali ženska po svojem srcu skozi vse svoje človeške inkarnacije, ne glede na to, katerega spola je njegovo telo (ali osebnost). Zato pravimo srčnemu spolu osnovni človeški spol.

A ta osnovni človeški spol ni pomemben le zaradi združevanja. Pomemben je zato, ker določa način našega dojemanja, zaznavanja in delovanja. Če smo po srcu moški, smo izvirni in odkriti, ne glede na to, ali smo v moškem ali ženskem fizičnem telesu. In če smo ženska, smo izvorni in naravni, ne glede na spol našega fizičnega telesa.

Danes je polovica moških po srcu rojenih v ženskem fizičnem telesu. In polovica žensk po srcu v moškem fizičnem telesu. Zaradi tega se pospešeno učimo enakopravnosti spolov. Kajti ženske, ki so po srcu moški, prevzemajo pobudo v družbi in zasebno, moški, ki so po srcu ženske, jim sledijo in jih prizemljujejo.

Naša ljubezen je odvisna od fizičnega spola le toliko, kolikor se vedno rodimo v nasprotnem spolu od svojega dušnega partnerja (tudi homoseksualci). Dejansko v ljubezni odloča naš srčni spol. In tega lahko spoznamo skozi Deo kanal ljubezni, kadar se ne moremo zanesti na svoje občutke, kako smo naravnani v srcu.

Kajti spol osebnosti prav tako obstaja, ki je pomemben za naš odnos do življenja. Kdo bi si mislil, da so bili ljudje kot Tito, Hitler, Napoleon po srcu ženske? Kajti po osebnosti so bili moški, se pravi trdi do življenja, mehki do ljubezni – kar lepo dokazuje njihovo ljubezensko življenje. V ljubezni so jim vladale ženske, vse po srcu moški, in s svojo izvirnostjo in odkritostjo usmerjale tudi njihovo življenje. 

Zakaj je duhovna ljubezen le del dušne ljubezni?

Duhovna ljubezen je pomembna, a le za osebnostni in duhovni razvoj, za razvoj življenja in lastne polovičke duše. Z vidika duše je duhovna ljubezen le korak v razvoju dušne ljubezni, ki je še pomembnejša, ker nas iz ljudi preobraža v naslednjo stopnjo v razvoju našega bitja, dušo.

Pri tem je ljubezen v dvoje neizogibna, ne more je nadomestiti nikakršna duhovnost ali Božji poseg. Človek se lahko duhovno razsvetli, preda svojo lastno voljo duši, ne more pa se odrešiti svoje človeške karme, preseči človeške oblike. Za to potrebuje dušnega partnerja, drugo polovičko svoje duše.

Zakaj je tako? Moški in ženska sta utelešenje dveh temeljnih gibal razvoja bitij. To sta zavest in sila. Zaradi zavesti je vsako bitje enako drugemu, ker smo vsi narejeni iz nje, in zaradi sile smo vsi v svojih telesih kot bitja zase. Zaradi zavesti smo si vsi eno, zaradi sile je vsako bitje v nečem drugačno, in niti dvoje bitij ni povsem enakih.

Moški in ženska se morata združiti, da bi se bitje preobrazilo v višjo obliko. Tako kot se je zavest razdelila, da se je lahko potopila v silo (energijo in materijo), se zdaj združuje kot zavest-sila, kot bitje. Nekoč smo bili praduša, ki se je razdelila na dvoje ljudi, in še dalje v živalske, rastlinske in mineralne pare, ki so se začeli združevati v rastline. Te rastline so prva oblika duše. Zdaj smo ljudje, zadnja faza v preobrazbi praduše, zamisli (zavesti) v dušo, bitje (zavest-silo).

Tukaj duhovna ljubezen ne pomaga veliko, ker zadeva ločen razvoj dušnih polovičk. Potrebna je povezava, in sicer ne šele po Razsvetljenju, ampak ves čas, iz življenja v življenje. Sporočeno je celo, da dušni pari, ki se izmikajo združevanju več inkarnacij zapored, duševno zbolijo.

Zakaj sta torej duhovna ljubezen in ljubezen do Boga le del dušne ljubezni? Ker se razvija le ena polovička duše, posameznik, ki se povezuje s svojim duhovnim počelom. Zato se obe polovički razvijata ločeno, vsaka zase, kot dvoje posameznikov, ki živita vsak zase in iščeta modrost življenja. V tem iskanju je ljubezen v dvoje celo motnja, duhovna ljubezen je združevanje z duhom v sebi in Bogom, ne s človekom, s katerim smo ena duša.

Dušna ljubezen pa poskrbi za razvoj obeh polovičk. Posameznika se razvijata skupaj, v dušnem partnerstvu, in iščeta sveto ljubezen. Ta ljubezen poskrbi za življenje mimo modrosti, saj ju ne vodi življenje, ampak duša, ki živi skozi njuno ljubezen. Duša, kjer si nista več dvoje posameznikov, ki ju vodita različni osebnosti in telesi, ampak srce in duša, kjer sta drug drugemu vedno potrebna, vedno blizu, vedno enakovredna.

Skozi združevanje obeh polovičk, ki se ljubita v moškem in ženskem človeškem bitju, se duša rojeva podobno kot novorojenček. In človeštvo postane maternica, inkarnacije sveta nosečnost, in sveti porod Odrešenje vsake človeške karme, ko se njuni srci, njuna jaza, dokončno združita v bitje, za stopnjo višje od človeka.

Zato je duhovna ljubezen le del ljubezni duše. Ker razvoj zahteva preobrazbo sile, torej energije in materije bitja, ne le njegove zavesti, se pravi dojemanja in razumevanja samega sebe in drugih.