Pred leti sem opravila delavnico postavitve družine in med samo delavnico spoznala kako malo poznam svoje prednike, celo stare starše, ki jih nikoli nisem imela in koliko mi ta del mene manjka. Nisem se zavedala energijske slabosti tega pomanjkanja, vse do nedavno, ko sem dojela kaj rešujem sama, s kom sem povezana in kaj vse nosi s seboj moja duša.
Seveda sem vedno čutila kaj bo moja naloga in kako se je bom lotila, ampak ob vsem tem pozabila, da je družina tista od katere se največ naučimo, pri kateri največ trpimo in nenazadnje tista mimo katere preprosto ne moremo. Ne moremo reči, jah veš, oni so pač drugačni, se bom raje umaknil, to ni zame. Ne moremo reči, da ne spadamo več nikamor, da si postavimo svojo družino in kar nekako pozabimo na dejstvo od kje in čigavi smo. Ne gre to tako enostavno in četudi bi si včasih zelo želeli, da bi lahko enostavno pretrgali to energijsko verigo, ne gre in še bolj pomembno je dejstvo, da tega enostavno ne smemo storiti. Ne samo zaradi nas, ampak tudi zaradi družine, ki jo ustvarjamo mi sami, torej zaradi partnerja, naših otrok in njegove družine.
Nobenega člana družine ne smemo pozabiti ali izolirati od naše družine, to je huda napaka!!! Precej verjetno jo bomo še leta reševali sami, mi ali naši otroci. To vam polagam na srce iz lastnih izkušenj, ne moremo zbežati pred družino ali posameznimi člani, soočiti se moramo z vsemi, to je zelo pomembno. Sprejeti vse člane in jih dojemati kot enake.
Ko sem pisala družinsko drevo na tisti delavnici sem se skoraj sramovala dejstva, da ne poznam niti imena svojih prednikov, kaj šele, da bi vedela kako izgledajo ali kdaj so bili rojeni. Kot butasta sem gledala v skoraj prazen list papirja in imelo me je, da bi zajokala. V tistem golem trenutku, ko sem se zavedala pomembnosti družinskega drevesa, sem začutila tak prepad v sebi, da me je stiskalo po celem telesu. Kot da bi vse celice mojega telesa kričale, “vidiš sedaj kje si”!
Seveda za to nisem krivila sebe, niti svojih staršev, zavedala pa sem se kako težke zgodbe nosi moja družina, moja lastna kri in četudi sem celo svoje otroštvo poslušala te žalostne zgodbe, se nikoli niti približno nisem počutila tako gole in same kot takrat. Kot da mi je nekdo vzel že zadnje spomine na vse, kar sem imela.
Kot punčka sem občudovala starejše ljudi, starih staršev skoraj nisem niti poznala in hrepenela sem po zgodbah in dogodivščinah v povezavi z njimi. Moj ded po očetovi strani je bil ubit v drugi svetovni vojni in moj oče je zato ostal sirota. Sramoval se je dejstva, da je bil zapuščen in o svoji družini zato nikoli ni veliko govoril. Hude rane iz njegovega otroštva in mladosti pa so bile krive za njegovo težko bolezen v še dokaj mladih letih. V bistvu niti očeta nisem dobro poznala, kaj šele ostalih, ampak želja po spoznanju in poslušanju zgodb o njih je v meni vedno močnejša, zato sem se odločila, da si ustvarim družinsko drevo. Ne samo za to, ker je pomembno ga imeti, ampak zato, ker imam občutek, da bo nekaj praznine v mojem srcu napolnilo tudi to drevo.
O pomembnosti družinskega drevesa govorijo in pišejo mnogi in precej verjetno bo prišel trenutek, ko si ga boste naredili tudi sami. Je nek velik del osebne rasti in samospoznavanja in veliko te nauči o svojem delovanju in obnašanju. Določen del genskih ali še bolje rečenih energijskih vzorcev se avtomatsko prenese na potomce, zato lahko ob spoznavanju svojih prednikov spoznaš veliko lastne resnice, lažje razumeš delovanje svojih staršev, njihove rekacije na določe stvari in še mnogo več. Kot da te pomiri dejstvo, da pač določene stvari niso morale biti drugačen, da določene osebe niso znale drugače delovati ali reagirati in kot da spoznaš s kom si najbolj povezan, tako karmično kot gensko.
Za otroke so stari starši zelo pomembni in večkrat velja, da so še bolj povezani med seboj kot sami otroci s starši. Tudi to preprosto resnico sem spoznala pred kratkim, ko sem reševala sinovo jezo in ugotavljala od kje je prišla. Nekaj jo je seveda prinesel na svet, zaradi svoje karme in določenih situacij, nekaj pa jo je dobil od določene osebe iz naše družine, ki jo je polna. Ko sem dojela njuno povezavo so mi bili jasni določeni vzorci obnašanja in nekako lažje sem se lotila sinove jeze in reševanja le te. Seveda me čaka še dolga pot, energije delujejo počasi, ampak sedaj vem koga je treba pozdraviti, da se določene energije sprostijo in komu pomagati, da le ta ozavesti in ne predaja več negativnih emocij naprej svojim potomcem. Ker ta oseba tega ni storila sama, se je to preneslo na njenega potomca (gre za enega od starih staršev) in na meni, kot mami, je da to rešim. Vesela sem, da imam srečo in se tega zavedam. Jeza mojega malega sinčka ni mačji kašelj, lahko si samo predstavljam kaj vse bi lahko z njo počel enkrat ko odraste.
Neverjetno smo povezani med seboj in na nas je, da očistimo iz naših družin vse tisto, kar ne potrebujemo več. Nekateri so dobili več takih bremen, drugi manj, ampak to sploh ni pomembno na tej točki. Pomembno je samo to, da se enkrat končno že lotimo pospravljanja stare krame, tudi podstrešje in kleti bo potrebno očistiti, vse zavira našo energijo. Velja tako v prispodobi kot v dejanskem pomenu, ker smo na koncu sami sebi najbolj pomembni in prav je tako. Kdo bo to storil namesto nas??? Prav nihče!
Urška Trampuš - Sundari
inspiracije