O tej temi sem govoril že v svojih prejšnjih dveh knjigah The Flower of Life, vendar se mi zdi pomembno, da o njej spregovorim še enkrat tistim bralcem, ki teh knjig ne poznajo. Januarja 1985 sem v reviji Omni Magazine naletel na članek, ki je govoril o kitajskih otrokih s posebnimi, parapsihološkimi sposobnosti. Ker cenim omenjeno revijo, sem članek z zanimanjem prebral. Očitno je kitajska vlada zaprosila novinarje revije, naj pridejo in proučijo nekaj izmed teh otrok. Predstavniki vlade so trdili, da ti otroci lahko vidijo z različnimi deli telesa, medtem ko imajo oči zaprte.
Videti naj bi znali z ušesi, konico nosu, usti in v nekaterih primerih celo z jezikom, lasmi, pazduhami in stopali.
Leta 1974 so na Kitajskem odkrili prvega majhnega dečka, ki je znal »videti« z ušesi. Ko so bile dečkove oči zaprte in neprepustno zakrite, je še vedno lahko »videl«, tako da je usmeril ušesa proti tistemu, kar je želel videti. Sčasoma so odkrili še druge otroke, večinoma mlajše od štirinajst let, ki so znali videti z različnimi deli telesa.
Posnetke v nadaljevanju je z dovoljenjem staršev in otrok iz Kitajske pridobil Lu Ka na delavnicah Prebujanje razsvetljenega srca na Kitajskem. Posnetkov je sicer še veliko več, a smo izbrali samo nekatere.
To odkritje je očitno pritegnilo pozornost urednikov revije Omni Magazine in leta 1984 so poslali svojo raziskovalno ekipo na Kitajsko, da bi proučila sposobnosti teh otrok. Kitajska vlada je določila skupino otrok, ki naj bi jo testirala novinarska ekipa. Testi naj bi bili po navedbah članka v reviji opravljeni zelo natančno in previdno, kot da bi vsako potezo spremljala kitajska vlada, in tako, da je bila možnost prevare izključena. Pri enem izmed testov je raziskovalna ekipa po naključju izbrala eno izmed knjig, ki je bila na kupu med mnogimi drugimi. Iz te knjige je nekdo potem iztrgal naključno izbrano stran in jo takoj, preden bi jo utegnil kdo videti ali prebrati, zmečkal v papirnato žogico. To so potem dali pod pazduho naključno izbranemu otroku. Vedno znova se je izkazalo, da so ti kitajski otroci znali natančno prebrati vsako besedo s pomečkane strani. Kako je bilo to mogoče? Za novinarje je to ostala uganka. Njihov edini komentar po opravljenih testih je bil, da gre zanesljivo za pojav, ki je resničen in ni posledica zvijače.
inspiracije