Claudette (Drunvalova žena, op.) je imela tri konje, ki so živeli na velikem, odprtem polju. Dan potem, ko sem se vrnil iz Mehike, sem jo prijel za roko in se z njo odpravil k njim. Opisal sem ji svoja doživetja z Emo in oba je zanimalo, kaj se bo zgodilo.
Prišla sva na polje, kjer so konji leno stali ob ograji, oddaljeni med sabo dobra dva metra, ne meneč se drug za drugega. Počasi sem odšel na sredo polja, medtem ko se je Claudette pripravljala, da jih nahrani.
Zdelo se je, kot da je suha arizonska pripeka vse tri lenobno uspavala.
Potiho sem se iz svojega uma premaknil v srce, kot so me naučili Kogiji, in moje telo je pričelo oddajati tisti visoki zvok, ki ga nisem ustvarjal zavestno. Sam od sebe se je širil iz mojega telesa in v sebi sem prestregel podobo mladega žrebca.
V trenutku so vsi trije konji stresli z glavami in me pogledali. Nato so se, kot da bi jim pomignil, vsi hkrati pognali v dir proti meni. Ko so prišli do mene, so drug za drugim pritisnili svoj obraz ob mojega.
Znašel sem se ujet sredi konjev, in kot da bi dobili skriven znak, so vsi trije sklonili glave. Nisem imel druge izbire, kot da jim sledim.
Naslednje pol ure sem se počutil kot konj. Drug drugemu smo pošiljali drobne zvoke, pomešane s tihim cviljenjem. Podobe konjev in čred so preplavile mojo zavest in telo mi je prežel občutek, podoben spolni vzburjenosti kakor ob doživetju z Emo. Ne znam ga natančno opisati, toda doživljal sem enega svojih najlepših trenutkov v življenju.
Preplavila me je radost ob spoznanju, da se lahko pogovarjam s konji.
Tako hitro, kot se je vse začelo, se je tudi končalo. Izkušnja pa me je za vedno spremenila, mene, pa tudi konje. Od takrat moj odnos z njimi ni bil več odnos človeka in konja, temveč odnos družinskega člana do drugega člana družine. Kakšno dragoceno darilo! Izkušnja s konji mi je zanesljivo potrdila, da je bilo moje doživetje v Mehiki resnično.
Življenje je začelo zares postajati čarobno.
Se tisti, ki poznate Biblijo, spomnite zgodbe o Babilonu? V Bibliji piše, da so ljudje pred nastankom Babilona govorili en sam jezik in da so se z njim lahko sporazumevali tudi z živalmi. Po nastanku Babilona nas je Bog razdelil v več jezikovnih skupin, ki nas ločujejo, ker se ne znamo vedno razumeti. Arheologom ni nikoli uspelo najti sledu o tem edinem skupnem jeziku. Ko razmišljam, zakaj, se mi čedalje bolj zdi, da zato, ker ta jezik ni bil govorjen niti pisan z besedami, temveč so ga sestavljali zvoki, ki so prihajali iz srca. Šele ko se bo srce človeštva znova odprlo, se bomo tega jezika spet spomnili in se ponovno povezali, ne le med sabo in z živalmi, temveč z vsemi oblikami življenja.
inspiracije