Danes sem peljala na letališče prijateljico, ki gre na potep po Indiji ...in za skoraj dva meseca mi je prepustila svoj avto v uporabo. Mmm kakšna radost, pa bom lahko kadarkoli smuknila v hribe, na obisk ali le par km ven iz mesta na sonček. Sem se veselila in bila hvaležna, že mesec vnaprej, ko sva se dogovorili.
Ko sem odhajala iz letališča, sem videla tujce čakati na Shutlle avtobusni postaji do Lj in povabila mlado žensko, da lahko gre kar z mano - saj lahko tale prijazna posoja avta razveseli še koga in kot popotnica vem kako fajn in dobro se počutiš v državi, če je nekdo do tebe toplo človeški.
Pa sva šli.
Ko sem urco kasneje parkirala pred knjižnico, da na hitro vrnem knjige, me je gospod, ki je ravno odhajal s parkirišča poiskal s pogledom in sekundo za tem pomolil skozi okno svoj parkirni listek, ki je trajal še dobri dve uri.
Uaau, hvala. Prijaznosti ni konca.
FILOKIMO - v grščini imajo za tako dejanje celo svojo besedo. Filokimo pomeni srčno dajanje brez pričakovanja česarkoli v zameno.
Čez 20 minut sem zgodbo ponovila jaz. Listek je šel naprej. Spet velik nasmeh in hvaležnost, kot jaz prej. In nato sem opazila še pogled voznika avtomobila za avtom, kamor sem čez okno podala listek. Presenečenje, toplina, odobravanje.
Kako malo je treba, da človek sreča človeka in zaneti ta efekt hvaležnosti, da smo obkroženi z neizmernim potencialom dobrote na vsakem koraku.
Kolikokrat gremo s tem tokom?
Kolikokrat smo dovolj pogumni ali čudni oziroma človeški, da ta tok začnemo prav mi?
Zapomnimo si, da 'na roki, ki podari cvetje, vedno ostane lep vonj.' kot pravijo Kitajci. Vsakič, ko smo dobrodušni do drugih, prazaprav tudi v svojo dušo sadimo semena dobrote.
