Danes sem peljala na letaliÅ”Äe prijateljico, ki gre na potep po Indiji ...in za skoraj dva meseca mi je prepustila svoj avto v uporabo. Mmm kakÅ”na radost, pa bom lahko kadarkoli smuknila v hribe, na obisk ali le par km ven iz mesta na sonÄek. Sem se veselila in bila hvaležna, že mesec vnaprej, ko sva se dogovorili.
Ko sem odhajala iz letaliÅ”Äa, sem videla tujce Äakati na Shutlle avtobusni postaji do Lj in povabila mlado žensko, da lahko gre kar z mano - saj lahko tale prijazna posoja avta razveseli Å”e koga in kot popotnica vem kako fajn in dobro se poÄutiÅ” v državi, Äe je nekdo do tebe toplo ÄloveÅ”ki.
Pa sva Ŕli.
Ko sem urco kasneje parkirala pred knjižnico, da na hitro vrnem knjige, me je gospod, ki je ravno odhajal s parkiriÅ”Äa poiskal s pogledom in sekundo za tem pomolil skozi okno svoj parkirni listek, ki je trajal Å”e dobri dve uri.
Uaau, hvala. Prijaznosti ni konca.
FILOKIMO - v grÅ”Äini imajo za tako dejanje celo svojo besedo. Filokimo pomeni srÄno dajanje brez priÄakovanja Äesarkoli v zameno.
Äez 20 minut sem zgodbo ponovila jaz. Listek je Å”el naprej. Spet velik nasmeh in hvaležnost, kot jaz prej. In nato sem opazila Å”e pogled voznika avtomobila za avtom, kamor sem Äez okno podala listek. PreseneÄenje, toplina, odobravanje.
Kako malo je treba, da Älovek sreÄa Äloveka in zaneti ta efekt hvaležnosti, da smo obkroženi z neizmernim potencialom dobrote na vsakem koraku.
Kolikokrat gremo s tem tokom?
Kolikokrat smo dovolj pogumni ali Äudni oziroma ÄloveÅ”ki, da ta tok zaÄnemo prav mi?
Zapomnimo si, da 'na roki, ki podari cvetje, vedno ostane lep vonj.' kot pravijo Kitajci. VsakiÄ, ko smo dobroduÅ”ni do drugih,Ā prazaprav tudi v svojo duÅ”o sadimo semena dobrote.