Doba razsvetljencev

Sem samo jaz ali se tudi vam dogaja, da srečujete vedno več samooklicanih razsvetljencev, ki rastejo kot gobe po dežju?

Kot ena izmed govornic sem se udeležila dogodka, kjer je bil govor o duhovnih tematikah. Duhovnost je danes na žalost tako razvrednotena beseda, da zgolj s tem izrazom ne vem več, kaj od dogodka pričakovati. Organizatorji so želeli, da povem kaj o svoji izkušnji meditacije Vipassana v Burmi, o kateri govorim v svoji knjigi Najdi svojo srečo in mir. Z veseljem – čudovita izkušnja!

V hotel, kjer je bil dogodek, sem po svoji stalni navadi prišla že kakšno uro pred svojim predavanjem. Naročim kavico z riževim mlekom, kozarec vode in v miru uživam v trenutku, gledaje lepoto narave skozi stekleno steno blizu odprtega kamina. Čudovito!

Iz mojega zenovskega stanja me predrami visok vitek mladenič dolgih las in širokih oblačil. Predstavi se mi in vpraša, ali lahko prisede. Seveda. Je eden izmed udeležencev dogodka, izvem kmalu. Ni minilo nekaj minut, ko za isto mizo prisede še nekaj udeležencev. Vsak poseben na svoj način, vsak zanimiv, vsak vreden opazovanja.

Poslušam in opazujem.

Priznam, da nisem razumela niti polovice izrazov, o katerih so se pogovarjali. »Kako ne poznaš tega?!« me vprašajo s takim izrazom, da mi skoraj vzbuja slabo vest, kako sem nepoučena o najosnovnejših duhovnih tematikah. Ne znam vam povedati, koliko znanja so imeli … o duhovnosti, pravijo.

Vse skupaj je bilo videti kot tekma, kdo ve več o duhovnosti, kdo bolj razume duhovni svet onstranstva, kdo pozna več razsvetljenih gurujev, učiteljev duhovnosti, kdo bo našel izraz, ki ga drugi ne razume, a nihče ni niti enkrat pogledal čudovitega prasketanja ognja v kaminu. In v vsej tekmi sem bila že v prvem krogu krepki poraženec prav jaz. Kot gnilo jajce vseznalcev o – duhovnosti. Še danes ne vem, o čem vse so takrat govorili.

Tovrstne situacije niso redkost. Vedno več je samooklicanih razsvetljenih ljudi okoli nas, ki se dokazujejo s tem, da vedo vse o duhovnosti. Ljudi, ki vedo, kako in zakaj mora nekdo živeti (drugi, sebe je težje videti, seveda). Se opravičujem vsem, ki ste res razsvetljeni, tisti ste izvzeti, ampak res se mi zdi vse to skupaj nekako – pretirano.

Včasih sem slabe volje, včasih žalostna jočem, včasih tudi tečna. Včasih bi vse skupaj vrgla skozi okno! Če to rečem poduhovljenemu, se ob tem zgraža. Ampak veste kaj, če še tako razumem vso to duhovnost, še vedno včasih paše biti preprosto – jezen, tečen, žalosten, pa tudi kdaj malo postokati (samo da ne ostanemo v tem stanju predolgo in sploh naj to ne postane stil življenja). Zakaj? Pač paše.

»Ko grem na FB, me zasuje kopica novic. Vojne, begunci, kriza, korupcija ..., na drugi strani pa 'vinilsko čisti duhovneži' ponujajo instant rešitve-vse točno za vaš problem, samo dobro plačaj vikend delavnico in boš razsvetljen. FUCK« skupina Shamballa

Življenje in Narava sta vedno bila jin jang. Nikoli samo jin in nikoli samo jang. Kdor ne sprejme obojega, zanika polovico vsega in takemu težko verjamem v njegovih besedah vseznalstva Sveta. Trenutno še vedno živimo tu na Zemlji, z zemeljskimi problemi. In kolikor sem v stiku s tistim gor, toliko želim ostati prizemljena tu dol. In tu dol pomeni narediti kakšen konkreten korak, delovati, ne zgolj nabirati znanja o vsem. Delovati – z navadno kmečko logiko brez kompliciranja. Just do it.

... Dovolim si pa možnost, da zgolj morda res tako zelo zadaj stopam za razsvetljenimi, za naziv katerih so nekateri ljudje nekoč posvetili vse življenje, danes pa se zdi, da je dosegljivo enostavno brez 'sufferinga' že z nekaj delavnicami vsakomur ...

Duhovnost, na tem svetu nekaj najbolj pristnega in lepega v nje globini, je za številne postala tekma za ego, tekma za zaslužke, tekma za dokazovanje, kdo zna več in kdo je boljši. Že s tem se v svoji Biti izgubi to, kar duhovnost po mojem mnenju je.

Ne poznam vseh teh novodobnih izrazov delavnic in stvari, ki te učijo duhovnosti, a vem nekaj – če dam vse besede in razum na stran, najbolj pristno to, kar imam sama za duhovnost, začutim ležaje na travi pod krošnjo mogočnega drevesa, z nasmeškom na obrazu in mirom v srcu občudovaje metuljčka, kobilic, zvečer zahoda in zvezdic. Začutim jo, ko se s prijatelji spontano nasmejem do solz, ko brez sodb fušamo ob petju in pozabimo na čas. Začutim jo, ko brez pričakovanj ponudim ramo nekomu, ki jo potrebuje … In bolj kot v dvoranah seminarjev učenja duhovnosti se je dotaknem in naučim na vrhovih gora.

Duhovnost mi osmišlja življenje, zagotovo. A ob tem sem zagovornica preproste kmečke logike in trdne prizemljenosti. In najbolj na tem svetu cenim ljudi, ki so iskreni – predvsem do sebe. V svojem jinu in v svojem jangu.

Koliko ljudi zagovarja varovanje narave, a ne znajo pobrati papirčka s tal. Koliko ljudi je nadvse dobrih in poštenih, a ne znajo pomagati starki čez cesto. Koliko ljudi se glasno zavzema za pravice živali, a nosijo usnjeno torbico. Koliko ljudi se pritožuje čez politiko in jezi nad idejo, da voda postane privatizirana, a kupujejo ustekleničeno vodo iz trgovine.

Koliko ljudi je nadvse pametnih, a ne vedo, kaj je empatija. Koliko ljudi je poduhovljenih, a ne znajo videti drugih kot sebe. Koliko ljudi je razsvetljenih, a zanikajo popolnost narave v svojem ravnovesju jin janga.