Pa začnimo na začetku, ko se rodimo. Ko smo še čisto ‘nedolžni’, ranljivi, še nepripravljeni na vse, kar nas čaka v tem življenju. Isto sekundo, ko prijokamo na ta svet, nas dobesedno položijo v objem našega prvega vpliva. To so naši starši, katerih vloga je, da nas po njihovih najboljših močeh naučijo samostojnosti. S svojo vzgojo, načeli in spodbudo močno vplivajo na naše življenje še dolgo po tem, ko lahko rečemo, da smo samostojni.
Vrtec, mala šola, osnovna šola. Tam se srečamo z vplivi vzgojiteljev, učiteljev, sošolcev in sošolk. Toliko različnih vplivov, kolikor je različnih ljudi. Odraščanje lahko opišem kot igro, ki sem jo v osnovni šoli pri športni vzgoji najbolj sovražila – ‘Med dvema ognjema’. Nenehni boj med domačim in zunanjim vplivom. Vsakodnevni notranji boji o tem, kdo ima o nečem bolj prav. Starši, vrstniki, učitelji? Potem pridemo do obdobja, ko smo v puberteti, kjer se nam zdi vse še stokrat huje, kot je v resnici. Spopadamo se z družbenimi vplivi, lepotnimi ideali, modnimi kiksi, s prvimi zaljubljenostmi. Še poslušanje glasbe ki ti je všeč, je prava mora, če ta ni priljubljena med vrstniki.
Kar naenkrat je v naših glavah vse tako zmešano, da enostavno ne veš več kdo si. Kje v vsej tej poplavi različnih mnenj se skriva tisto, ki je samo MOJE? Kdo sem jaz? Kaj jaz mislim o vsem? Zakaj sem sploh na tem svetu? Komaj se začneš o tem spraševati, je pred teboj že največja odločitev tvojega življenja: Kaj boš po poklicu, ko boš odrasel? Kako naj se pod vplivom tisočih mnenj zdaj prvič odločiš nekaj zase? Starši ti seveda želijo le najboljše, svetujejo in pomagajo tako, kot oni mislijo da je najboljše, kar pa ni nujno najboljše tudi zate. Pa si spet med dvema ognjema. Ko se nekako odločiš za pravo srednjo šolo, se spet znajdeš v novem okolju, med novimi ljudmi. Drugačne okoliščine, novi prijatelji, novi vplivi in pričakovanja družbe. Prvič se srečaš tudi s študentskim delom, kjer spet začneš nabirati nove izkušnje, skozi katere zopet iščeš sebe. Skozi srednjo šolo se nekako prebiješ, saj počasi začneš razmišljati s svojo glavo. Izkušnje in preizkušnje, ki ti jih življenje nameni, te učijo marsikaterih lekcij. Kljub temu, da si zdaj že dokaj samostojen, je tvoj um še vedno zamegljen, a tega se v letih, ko misliš da vse veš, seveda ne zavedaš.
Spet je pred teboj še ena odločitev, še pomembnejša kot prejšnja: Kam na fakulteto? Starši, učitelji, družba ti že od malih nog vlivajo nek ‘ideal’ življenja. Pričakovano je, da slediš nekemu vrstnemu redu, ki ti bo na koncu zagotovil srečno ter uspešno življenje. Pričakovano je, da hodiš po poti, ki naj bi bila edina najboljša zate le zato, ker jo je prehodila večina. Ker naj bi to bilo edino ‘normalno’. Šola, fakulteta, redna služba, idealni partner, poroka, otroci, hiša, vrt in pes. In srečno so živeli do konca svojih dni. Za nekatere je ta pot prava, kar pa še ne pomeni, da je zato prava za vse.
Moja pot je drugačna. Že dolgo sem se sama pri sebi zavedala, da želim nekaj več. Da ustrezanje nekim standardom množice, meni ne predstavlja sreče. V vsaki stvari, sem iskala kreativnost, inovativnost, do istega cilja sem vedno želela priti po drugačnih poteh. Ker je bil to zame izziv, ker je to veliko bolj zanimivo kot hoja, po že prehojeni stezi. Spomnim se, da sem kot majhna punčka zelo rada sestavljala lego kocke. Vedno pa sem za to iskala neke nove rešitve za drugačno postavitev. V srednji šoli sem pri predmetih risanja in slikanja vedno iskala nek drugačen pogled na isti predmet, ki smo ga risali v razredu. Želela sem ga naslikati iz druge perspektive kot ostali. Želela sem izumiti neke svoje tehnike, drugačne od že videnih. Kam na fakulteto je bila zame najtežja odločitev, ker me je zanimalo vse, ampak nič od tega kar ponuja šolski sistem. V vsaki smeri sem sicer našla nekaj zase, ampak nobena me v celoti ni čisto prepričala. Kot da bi zame obstajalo nekaj drugega, izven teh okvirjev. Nekaj več, nekaj skrivnostnega, mističnega, mnogim nerazumljivega.
Kljub temu, da sem se nekje globoko v sebi vsega tega zavedala, pa sem na površju še vedno bila plaha, neodločna, pod tolikšnim vplivom vseh ostalih, da si še nisem upala stopiti v neznano. In tako, sem se odločila za študij Umetnostne zgodovine, ker me je med drugim tudi umetnost zelo zanimala. Vedela sem, da je študij izredno težak, v šoli pa nisem bila ravno med odličnimi. Učenje za knjigami je bilo zame nekaj najbolj mučnega. Učenje preko življenjskih izkušenj je bilo meni veliko bolj pomembno, zato sem izkušnje raje nabirala z delom ob študiju, kot pa preko knjig. Vedno sem imela raje prakso kot suhoparno teorijo. Doma so mi rekli, naj si mogoče raje izberem kakšen lažji študij in tako sem sama sebi v prvem letniku dala močno zavezo, ki me je s svojimi okovi držala zelo dolgo. Rekla sem si: ”Če zmoreš dokončati ta ‘faks,’ v življenju zmoreš vse!” Zelo težko, ampak nekako mi je uspelo prilesti do absolventskega staža. Takrat sem imela fanta, za katerega sem mislila, da bi lahko bil tisti pravi, ki bi lahko dopolnil sliko tega idealnega vrstnega reda življenja. Še malo, pa diplomiram, najdem redno službo, midva se poročiva, v mislih so bili že otroci in srečno bova živela do konca svojih dni. In srečni bodo tudi vsi, ki to od mene pričakujejo.
Naenkrat, pa je v moje ‘idealno’ življenje prišel ‘tornado’, ki je popolnoma prevetril in postavil na glavo vse, kar naj bi bilo postavljeno. Spoznala sem, da moj ‘idealni’ fant, ni tako idealni kot sem mislila in padla sem tako močno, kot še nikoli. Hišica iz kart se je sesula v trenutku. V tej svoji temi iz katere sem mislila, da se nikoli ne bom izvlekla, pa sem našla Luč. Kot bi me nekaj razsvetlilo, sem namesto v pomilovanje, energijo usmerila v moč, da se poberem. Kot strela z jasnega me je zadelo, da življenje katerega sem živela, sploh ni bilo moje. Čas je napočil, da svoje življenje vzamem v SVOJE roke. Prvič sem se zares vprašala, kaj je tisto, kar si MOJA duša resnično želi?
Začela sem početi vse tisto, kar sem si želela že dolgo, pa si nikoli nisem vzela časa zase. Živela sem po pričakovanjih drugih, takrat pa sem bila trdno odločena, da temu naredim konec. Že dolgo sem vedela, da fakulteta ne dosega mojih pričakovanj in da se v tem poklicu ne vidim več, pa sem vseeno vztrajala, saj so vsi govorili, da je odnehati na koncu zares neumno. Kaj pa boš v življenju dosegla brez diplome? Kdo te bo vzel v službo? V življenju ne smeš odnehati, česar se lotiš, moraš vedno dokončati! Te besede/vplivi, so mi dolga leta spet odzvanjali v glavi, hkrati pa sem sama pri sebi vedela, da mi naziv in kos papirja ne pomenita nič. Spet moja ‘najljubša’ igra – Med dvema ognjema. Le da je bilo tedaj drugače.
Leta in leta izkušenj, preizkušenj, padcev in udarcev so prinesla svoja učenja. Učenja preizkušena na lastni koži, ne preko besed drugih. Učenja, ki so mnogo pomembnejša od tistih iz šolskih knjig. Lekcije življenja so me utrdile, mi dale samozavest in jekleno voljo po kreiranju lastnega življenja.
Srečala sem se z duhovnostjo, v kateri sem končno našla SEBE. Preko nje sem zopet našla stik s svojo dušo in končno ugotovila kaj želim početi v svojem življenju. Meditacije so mi razjasnile um in mi pomagale uvideti, da vse te besede, ki mi še vedno potihoma odzvanjajo v glavi, sploh niso moje. Uvidela sem, da ta slaba vest zaradi diplome sploh ne izvira iz mene same. Te besede niso moje. Ta pot ni moja. Podzavest mi je pokazala, da tisti mali delček mene želi končati to diplomo le zaradi mojih staršev. Da bi njim dokazala da zmorem. Solze so se mi ulile, ko se mi je v meditaciji izpisal moj lastni stavek iz prvega letnika: ”Če zmoreš dokončati ta faks, v življenju zmoreš vse!” Zgrozila sem se, ko sem ugotovila, kako zelo sem si sama otežila življenje. Pa saj to življenje je vendarle moje in samo MOJE. Jaz ga živim, ne moji starši, ne moji prijatelji, ne nihče drug. Ko sem to spoznala, sem začutila neverjetno olajšanje. Staro zavezo, sem zamenjala z drugačnimi besedami: ”Tudi brez naziva in diplome, ti bo v življenju uspelo vse. V bistvu ti je že.”
Začutila sem olajšanje in svobodo, da sem si končno dovolila zaživeti tako, kot si želim le jaz. Začutila sem samozavest, ker sem se končno postavila zase, za svoja prepričanja, svoja načela, svoje želje. Odkrila sem kako močno vero imam sama vase, ker vem, da mi bo v življenju vse uspelo. Ugotovila sem, kako močno se imam rada, saj sem raje odnehala pri nečem, kar me ne veseli več ter svoj čas in energijo usmerila v to, za kar mi gori srce. Odprla so se mi popolnoma nova vrata, kjer sem le jaz resnični kreator svojega življenja. Začutila sem ponos, da sem prisluhnila sebi in si končno upala stopiti na drugačno pot. Na pot MOJEGA dušnega poslanstva, ki je resnično samo moje. Na pot, kjer nihče več ne kreira in ne narekuje mojega življenja. Na pot, ki je samo moja in po kateri stopam s samozavestnimi in odločnimi koraki. Na pot, kjer ne rabim diplome, da bi bila zato bolj cenjena in kjer lahko brez sramu povem KDO sem, ne KAJ sem. Na tej poti, svoje delo opravljam z vsem svojim srcem in z največjim veseljem ter ljubeznijo.
Nekdo mi je rekel, da bo to, da nimam naziva, vrglo slabo luč name v moji karieri. Nato sem ga vprašala, kaj njemu pomeni njegov naziv. Odgovoril je: ”Če me bo kdo kdaj vprašal po izobrazbi, mu bom lahko vsaj ponosno povedal, da sem diplomiral.”
Močno podpiram, cenim in spoštujem ljudi, ki doštudirajo tisto, kar bodo opravljali s srcem. Če sta ta diploma in služba tvoje lastno zadovoljstvo in poslanstvo in če tebi predstavlja uspeh in srečo, je to tisto pravo. Če pa z nazivom le iščeš neke potrditve pri drugih, pomeni, da sam sebe še nisi dovolj trdno zgradil. Tudi tista kratica pred tvojim imenom ti ne bo dala vrednosti, dokler si je ne boš najprej dal sam. Dokler ne boš sam sebe cenil, te tudi drugi ne bodo. In dokler ne boš sam nase ponosen, tega ne boš kupil od drugih.
Naj poudarim, da ne trdim, da izobrazba ni pomembna. Ravno nasprotno. Izobrazba je zelo pomembna, vendar tista, ki jo ti začutiš zase. Vlagaj v tisto znanje, ki te bo pripeljalo na pot uresničenja svojih sanj. Ne ženi pa se za nazivi, zaradi njih samih. Naziv je le dodatek imenu tvojega fizičnega telesa, znotraj katerega pa biva duša, ki se ne meni za nobene nazive. Ne meri svoje vrednosti z nazivi in nalepkami, ki ti jih podelijo drugi. Meri jo z lastno ljubeznijo do samega sebe.
Ko slediš sebi in svoji duši, si že diplomiral. Diplomiral iz življenja. Takrat si zares na pravi poti. Si na poti, ki je osvetljena z Lučjo, ki sije iz Tvoje duše. Ta Luč je tako močna, da ne rabi nobenega dodatnega naziva. In na to Luč, ne more pasti nobena slaba luč.
Ko zares SIJEŠ, takrat SI.
inspiracije