Ali pogosto hlepiš po določeni hrani: čokoladi, kruhu, siru, čipsu ali čem drugem? Veš, da se za vsakim tvojih hlepenjem skriva razlog in da je vsako hlepenje po določeni hrani le zunanji izraz čustva, ki ga ne želiš zaznati in začutiti?
Vsaka hrana, po kateri hlepimo, je namreč kot ogledalo v naša čustva – kakšno sporočilo nosi hrana, po kateri hrepeniš? Česa ne želiš slišati? Katero čustvo se skriva za tvojim hrepenenjem?
Razumi pomen svojih hrepenenj
Nisi edini/-a, ki v navalu čustev sprazni svoj hladilnik ali shrambo. Ampak ali si kdaj opazil/-a, da hlepiš po točno določeni hrani? Veš katera je in kaj ti sporoča?
Najprej si poglejmo, kaj pomeni, ko hlepimo po določeni teksturi. Ločimo mehko in kremasto strukturo, hrustljavo strukturo in žvečljivo strukturo:
- Mehka in kremasta tekstura (npr. kremna rezina) – hlepenje po tej strukturi namiguje na strah, sram, negotovost, nevrednost.
- Hrustljava tekstura (čips, hrustljavi kosmiči) – po tej strukturi hlepimo, ko se počutimo izdano, preobremenjeno, zagrenjeno, vzdraženo – smo jezni, napeti, počutimo se izrabljeni, necenjeni, zagrenjeni; vse, kar želimo je le izklopiti glavo.
- Žvečljiva struktura – v nas se je prebudila krivda, preziranje sebe, groza, da se bo nekaj slabega zgodilo – vzbudile so se nam velike skrbi, ljubosumje.
Hlepenje po kateri strukturi prevladuje v tvojem življenju? Kaj si razbral/-a iz tega?
Skrita sporočila sladke, slane, mastne, kisle in hitre hrane ter pijač
Kaj pomeni, če hlepim po SLADKEM?
Čokolada – k čokoladi se zatečemo, kadar imamo občutek, da nismo ljubljeni, dovolj oboževani, cenjeni; je hlepenje oz. krik po ljubezni.
Vanilijev sladoled – počutiš se ranljivo, napeto in želiš biti potolažen/-a.
Čokoladen sladoled – hrepeniš po bližini in intimnem stiku s svojim partnerjem.
Bomboni – življenje je dolgočasno in želimo, da bi bilo razburljivo.
Sadne pite – hočemo pobegniti, nimamo nadzora.
Sladke pijače z mehurčki – zavetje pred čustveno nevihto.
Nutela – premalo zabave, igrivosti in užitka v ljubezni.
Piškoti in torte – potrebujemo objem – zagotovitev in potrditev, samosabotaža, odlašanje.
Čokoladna torta – negotovost in občutek, da nismo varni.
Tiramisu – ogromen pritisk, potrebujemo pobeg.
Piškoti – napetost, strah, hlepenje po ljubezni.
Hrustljavi čokoladni piškoti – jeza na trenutnega ali bivšega partnerja.
Masleni piškoti – težko se odločamo, nočemo razmišljati o tem, da se moramo odločati.
Piškoti z nadevom (napolitanke) – sami sebe kaznujemo za pomanjkanje ljubezni v svojem življenju.
Krofi, miške, ocvrte sladke jedi – izčrpanost od tega, da smo ubogljivi in da moramo vse življenje hoditi po prstih.
Pudingi – potrebujemo, da nas nekdo potolaži, počutimo se občutljivi, ranljivi.
Peciva s cimetom – občutek sramu ali osamljenosti, želimo si varnosti in ljubezni.
Kaj pa če hlepim po SLANEM?
Če hlepimo po slanih prigrizkih to pomeni, da je v našem telesu shranjenega ogromno stresa, jeze, panike in tesnobe.
Če hlepimo po kombinaciji slano + hrustljavo pa to sporoča, da se počutimo kot ekonom lonec, ki ga bo vsak čas razneslo, zaradi preobremenitve, zaradi vsega kar se nam je nabralo, vsega kar si ne dovolimo čutiti in tega tudi izraziti. S slano-hrustljavim prigrizkom želimo ta ekonom lonec pomiriti.
Pokovka – odlašanje s projekti, ker se bojimo neuspeha.
Slani krekerji, prepečenec, grisini – počutimo se neodločno.
Sir – počutimo se izgorelo, izsušeno, z zadnjimi kapljicami energije in se želimo na hitro resetirati in vidimo samo slabe scenarije.
Arašidovo ali katerokoli maslo iz oreškov – premalo zabave, igrivosti in užitka v našem življenju.
Čips – hočemo zmanjšati svoje skrbi, drugi nas ne vidijo.
Pekoč čips – preobremenjenost z odgovornostmi, ki nam jih drugi dajejo, ampak jih mi ne želimo.
Čips s pomako – občutki izdaje, jeza nase, strah, depresija.
Kaj če hlepim po PEKOČEM?
Pekoče:
- otopimo čustveno bolečino oz. boleča čustva
- življenje ni dovolj razburljivo in si želimo dodati razburljivost.
Kakšno sporočilo nosi hlepenje po kruhu in ogljikovih hidratih?
Kruh – imamo občutek, da se ne premikamo naprej.
Kruh in med – nekaj si želimo, ampak nismo prepričani, da smo dovolj dobri.
Riž, špageti – napetost in strah – zmehčajo nas kot mamin objem, ko potrebujemo nego, crkljanje. Ne zaupamo življenju in imamo občutek, da nimamo dovolj časa.
Kosmiči – preveč dolžnosti, ne čutimo dovolj poguma.
Sendviči – odvzet pogum.
Kaj če hlepim po MASTNI hrani?
Maščoba (ocvrti krompirček, maslo, mastna hrana, burek):
- strah nas je sprememb, borimo se proti njim,
- strah pred odgovornostjo,
- strah pred resnico – jo povedati ali videti,
- ne upamo živeti svojega poslanstva, ker se bojimo poraza.
Maslo – odlašanje, prestavljanje, upor.
Majoneza – negotovost glede tega, kar delamo, in čutimo, da potrebujemo vodstvo in pomoč.
Jogurt, skuta, jogurtov sladoled, kefir – sklepamo preveč kompromisov, zatiramo sebe, počutimo se zataknjeni.
Kaj če hlepim po HITRI hrani?
Pica – strah pred prihodnostjo.
Oreški – sproščanje stresa in misli – resetiranje glave, protistresni mehanizem.
Ocvrti krompirček – praznina, občutek, da zamujamo.
Kečap – premalo igrivosti v življenju in preveč skrbi, želimo si biti svobodni kot otrok.
Kaj pa sporoča KISLA hrana?
Kisla hrana in vsa vložena hrana nam sporoča, da živimo v pomanjkanju energije, izčrpanosti, izgorelosti.
Kaj pa pijače?
Sladke pijače z mehurčki – zavetje pred čustveno nevihto.
Pivo – premalo cenjeni, ne dovolj pohvaljeni.
Kava – da nam energijo, da naredimo stvari, ki jih ne želimo; izogibamo se svoji intuiciji in strah nas je slediti svojemu poslanstvu.
Alkohol – občutek osamljenosti, depresije, sramu.
Prenajedanje je odraz stiske
Zakaj se prenajedamo?
- Zaradi tega, da nam ni treba več razmišljati; naša energija steče iz glave v trebuh in takrat glava utihne.
- Pobegnemo od pretežkega čustva, bolečine – včasih je to edini način, da preživimo situacijo, in je v resnici obrambni mehanizem.
- Potrebujemo ljubezen, toplino ali pa izraziti jezo (katerokoli drugo čustvo), in ker tega ne znamo, to naredimo s hrano. Namesto da dobimo pravi občutek, si ga pričaramo s hrano.
Se sprostimo. - Da imamo nadzor nad življenjem – za trenutek imamo občutek, da mi nadziramo življenje in ne življenje nas.
Kaj je rešitev?
Edina rešitev je, da greš v čustva, ne stran od njih. Da vso pozornost od zunaj obrneš vase in čutiš čustva.
Vem, da je to lahko reči in veliko težje narediti, ampak začneš lahko z majhnimi koraki in iskrenim zanimanjem za to, kar se ti dogaja. Vprašaj se: Zakaj to počnem? Zakaj potrebujem to hrano? Kaj se skriva zadaj? Kaj si želim, pa tega ne dobim? Kaj si lahko sam/-a dam? Kaj se mi je danes zgodilo, da potrebujem to hrano?
Kako bi bilo, če bi se nehal/-a kriviti in biti strog/-a do sebe in bi začel/-a delovati bolj iz radovednosti, zakaj se ti to dogaja in kaj se dogaja? Kako bi bilo, če bi si dovolil/-a čutiti svoja čustva, sodelovati s seboj, prepoznati, kaj se ti dogaja?
inspiracije