Delo na sebi je vsekakor zelo širok pojem. Naša Zavest »naravno« teži k rasti. Tudi, če se ne bi niti enkrat samkrat poglobili vase, je Življenje tisto, ki nas vseskozi uči, preko izkušenj katere nam daje. Kljub temu, pa ima delo na sebi iz mojega vidika in izkušenj različne nivoje in globine. V zadnjem času nastaja malone poplava takih in drugačnih tehnik za pomoč pri osebnem razvoju. Nekatere so predstavljene skoraj kot čudež, druge iz mojega vidika bolj realno- kot orodje. Osebno se mi zdi širok izbor tehnik pozitiven, saj ima tako vsak možnost najti tisto, ki mu najbolj ustreza, obenem pa se mi zdi, da je v tem še toliko pomembnejša iskrenost do sebe in dve prizemljeni nogi na tleh.
Če primerjam človeka z drevesom, opažam, da se marsikdo izgubi v svojih krošnjah, še preden je uspel zasidrati korenine.
Duhovne izkušnje, ki v tem primeru predstavljajo krošnjo (in zgornji dve čakri) so zelo izpolnjujoče, saj so transpersonalne (nadosebne), zato ni čudno, da na njihov račun marsikdo začne zanemarjati bolj osebne vidike življenja (katere predstavljajo spodnje čakre). To vidim kot razvijanje vedno večje duhovne krošnje, katera pa nima globokih prizemljenih korenin v vsakdanjem življenju in ob pihanju vetra težav, kateri vedno prej ali slej spet zapiha, se tako drevo lahko kar hitro zlomi. Medtem, ko se drevo z globokimi koreninami upogiba, vendar ostane prožno in raste naprej. Če ali ko imam urejene osebne odnose (tudi odnos s sabo), področje službe, financ, zdravja itd. so moje korenine toliko čvrste, da začne krošnja pogosto počasi nastajati sama. Rezanje korenin pa še nikoli ni dalo zdravega drevesa.
Če torej morda že leta (ali celo desetletja) plačujete za take in drugačne tečaje, readinge, healinge itd, pa:
- Vam gre še vedno na živce (ali pritisne na kakšen drug podoben gumb) večina ljudi v vašem okolju.
Se vaše življenje v vsem tem času ni bistveno spremenilo (niti glede notranjega občutka izpolnjenosti, če že na zunaj ne) - Ne zmorete brez težav našteti vsaj 7 svojih pozitivnih lastnosti in za njimi srčno stati.
- Notranjo izpolnjenost še vedno iščete zunaj in je ne čutite v sebi.
- Vas večina področij vašega življenja (partnerski odnos, odnos z otroci, s svojimi starši, finance, prosti čas, zdravje, pogled nase itd.) trenutno sploh ne izpolnjuje.
- Je strah čustvo, ki v večini vrti vaše motorje (strah pred pomankanjem, pred samoto, pred porazom, pred bližino in pristnim stikom itd).
- V komunikaciji po večini še vedno igrate igro »kdo bo zmagal« ali igro »užaljenega otroka«?
- Se ob vsakdanjih situacijah še vedno pogosto oglasi um s »kaj si bodo pa drugi mislili ali rekli?« (in tako naprej...)
Potem je mogoče čas za osebno prevetritev?
Čeprav ima vsak svojo pot razvoja in osebno spoštujem vsakega, ki se nanjo zares aktivno in predano poda in čeprav so koraki v katerokoli smer še vedno lahko koraki naprej, se je mogoče na ti poti vsake toliko smiselno vprašati:
- Kam sploh hodim?
- Kaj si prav zares srčno želim in kaj sem pripravljen za to narediti oz. spremeniti pri sebi, na sebi ali v svojem vsakdanjem življenju? Saj tam se prav zares vse začne.
Naše telo je bilo rojeno na planet zemlja, v okolje kjer smo se rodili, staršem katere imamo in gotovo vse to skriva velik biser osebnega napredka za nas (zakaj bi se drugače sploh zgodilo kot se je? ;)). Bežati od korenin pa iz mojega vidika prej kot resničen napredek prinaša neprizemljenost in nam daljša pot, saj se vedno spotikamo ob iste veje, ki so iz njih zrastle, pa jim preprosto ne vidimo izvora. In če vas to morda vseeno notranje izpolnjuje, je seveda tudi to čisto v redu.
Članek je nastal iz želje po doprinosu vsem tistim, ki jih morda ne, pa še niso uspeli videti, kje bi bilo dobro stvari obrniti. Pot je zame vredna, ko gre v smeri srca in samo ono mi jo na osebni ravni lahko narekuje. Zato mu je dobro kdaj prisluhniti, pogledati mero njegove izpolnjenosti in to, kako lahko bolj zaigram na njegove strune, da bom dobil lepšo melodijo Življenja, katero si kot duhovno bitje tudi zaslužim. In ja, mogoče bo ob tem najprej potrebno dati prostor koreninam.
inspiracije