Glavna tema pogovorov z ljudmi, s katerimi sem se družila zadnje čase, so bili odnosi. Očitno smo kolektivno v obdobju prečiščevanja vseh nerazrešenih odnosov, zato ni čudno, da sem med prazniki tudi sama veliko razmišljala o njih. Predvsem o tistih, ki se ne izidejo. O tem, koliko priložnosti za samoizpraševanje, za globlji vpogled vase nam takšni, neuspeli odnosi lahko prinesejo. Pa tudi o vseh pasteh, v katere se tako zlahka ujamemo, ko se odnosi končajo in se v nas zbudijo stare, nepredelane bolečine, zaradi katerih se (spet) počutimo, izdani, izkoriščeni, zavrženi, prazni … Še toliko bolj, če smo sami ljubili z odprtim srcem, dobili pa laži, manipulacije, prevare, zavračanja …
Sama sem se v svojih starih časih največkrat ujela v eno od naslednjih treh pasti. Prva je bila, da sem vse odsekala in se razumsko odločila, da se z bolečim odnosom ne bom več ukvarjala. Ampak s tem sem si naredila medvedjo uslugo, ker je to običajno sprejela le glava, srce pa je še vedno hrepenelo in si želelo, da bi bilo drugače. Še vedno je bolelo, samo čutiti si tega nisem več dovolila. Tako sem dosegla le, da sem se zaprla pred bolečino, s tem pa tudi pred življenjem in vsem lepim, kar bi mi to lahko prineslo. Druga past je bilo pretirano analiziranje vsega in hkrati destruktivno samoobtoževanje, kako neumna sem bila, zakaj nisem prej videla, kako stvari stojijo, zakaj sem dovolila, da je 'iluzija' trajala toliko časa ... Tretja past pa je bilo bežanje v domišljijski svet in sanjarjenje o tem, kako se bo morda enkrat vse čudežno spremenilo ... To ni bilo zavestno prestopanje v višje vibracije, ki lahko prinese globlje uvide ter razumevanje širše slike in je zato lahko zdravilno, temveč navadno, brezplodno napletanje mojega uma.
Potem me je življenje izbrusilo in zdaj podobne situacije doživljam popolnoma drugače. Zdaj znam zavestno dopustiti, da se konec (in vse pred njim) odvije z naravnim tokom, pri tem pa ohranjam odprto srce, ne glede na to, kaj se dogaja in kaj vse naplavi iz moje notranjosti. In zdaj na vsak neuspeli odnos tudi ne gledam več samo kot na (še en) poraz, ampak znam prepoznati tudi darilo, ki mi ga je ta prinesel.
Tudi če se odnos ne zapelje v takšno smer, kot bi si želeli, in se naše poti razidejo, nam naš 'neuspeh' vedno prinese darilo. Največkrat je to darilo naša notranja preobrazba, ki pa se lahko zgodi na zelo različne načine.
Tudi neuspeli odnosi se nam zgodijo z namenom. Včasih nekdo vstopi v naše življenje samo zato, da nas prebudi, da nam pokaže, da smo lahko ljubljeni drugače, kot smo bili vajeni, da morda zbudi našo neizživeto senzualnost, da nas premakne naprej, nam odkrije, kaj smo v življenju pogrešali, pa se tega prej niti nismo zavedali. Morda nam pokaže, da je naš obstoječ odnos, v katerem smo, že dolgo mrtev in ga zato lažje prekinemo. Ali pa nam, ravno nasprotno, odpre oči, da spoznamo pravo vrednost svojega partnerja in dojamemo, da njegova prisotnost ni samoumevna. Morda se z nekom srečamo samo zato, da poravnamo karmične dolgove ali prekinemo nezdrave karmične zaobljube. Tudi če se potem odnos ne zapelje v takšno smer, kot bi si želeli, in se naše poti razidejo, nam naš 'neuspeh' vedno prinese darilo, če ga le znamo prepoznati. Največkrat je to darilo naša notranja preobrazba, ki pa se lahko zgodi na zelo različne načine.
Mene je življenje najbolj mojstrilo prav skozi močna hrepenenja po izpolnjenem partnerskem odnosu in skozi frustracije, ko tega ni bilo. In prav ta, čedalje bolj zavestna soočanja s porazi so me pred leti pripeljala do mene same, do moje prave biti, moje resnične esence. Do tega, da sem v preobražanju skozi globoko bolečino prvič v življenju resnično začutila ljubezen do sebe. Ne v glavi, ampak z vsem svojim bitjem. Takrat sem resnično dojela to, kar sem prej razumela samo v teoriji. Namreč da je najpomembnejši odnos, ki ga imam, odnos s seboj in da moram vse, kar sem si vedno želela dobiti od partnerja, najprej dati sama sebi. Ko sem ustvarila izpolnjen odnos znotraj sebe, pa sem – kako ironično! – zelo jasno prepoznala tudi svoje iluzije glede tega, kaj resnična ljubezen v resnici sploh je. Ta je mnogo, mnogo več, kot si običajno predstavljamo s svojimi človeškimi očmi, in ko jo enkrat izkusimo, se zelo spremenijo tudi naše predstave in pričakovanja glede vseh drugih (partnerskih) odnosov.
Način, kako zdaj dojemam (in imam rada) sebe, je zame najdragocenejše darilo, ki sem ga dobila v svojem življenju. In čeprav bom tole napisala s stisnjenimi zobmi, je najbrž zelo verjetno, da tega darila ne bi dojela, če bi se vsi moji pretekli (neuspeli) odnosi zrežirali po scenariju romantičnih hollywoodskih filmov. S čimer pa, da ne bo narobe razumljeno, nočem reči, da zdaj nisem pripravljena, da v kakšnem od njih zaigram v glavni vlogi!
P. S.: Kar zadeva Hollywood: svojo glavno vlogo sem v resnici dobila že zdavnaj, v scenariju, ki sem ga nekoč na dušnem nivoju izbrala in potrdila sama. Zdaj pa se učim še, kako lahko sama izberem tudi žanr, v katerem se bo moj film odvijal. Za to pa so daljinci, a ne?
inspiracije