Si že kdaj slišala kaj podobnega? Kaj se spodobi in kaj ne?
Kot deklice smo bile skozi družbo in vzgojo naučene kaj se spodobi in kaj ne. Kako se moramo obnašati, govoriti, obleči itn.
Jaz sem bila v življenju naučena, priučena, da so določena čustva sprejemljiva za izraziti, določena pa ne. Primer jeza. Jeza za punco res ni primerna. Gube se naredijo, histerična izpadem pa še prizadenem lahko druge. In potem nisem znala izražati jeze in seveda, jeza ni izginila ampak se je samo potencirala vse dokler ni eksplodirala.
In potem vse tisto česar sem se bala in bila naučena, da se bo zgodilo, se je dejansko zgodilo. Ampak samo zato, ker se nisem izrazila. In šele v zadnjih 2 letih se učim izražanja, izražanja vseh svojih spektrov čustev.
In ko sem na tej poti, sem postala bolj pozorna na situacije, na svoje občutenje, na svoje trigerje, na svoje doživljanje in na svoje reakcije. In z opazovanjem sem opazila, da to ni samo pri meni. Da nimam samo jaz podobnih vzorcev.
Tudi pri tistih ženskah, ki so npr. glasne in dobiš predstavo, da se postavijo zase in povedo vsemu kar jim gre, ko pogledaš od blizu vidiš, da ni čisto temu tako.
Sva s prijateljico brale eno knjigo The Dance of Anger, situacije, ki jih opisuje se je z njimi srečala gotovo vsaka ženska. Ker so vzorci skupni. Ker te vzorci niso samo vzorci družine, ampak vzorci kulture, vzorci tisočletja zatiranja ženske. Čeprav v zadnjih desetletjih manj, še vedno je tu.
Je bolj subtilno, je prikrito, na drugih področjih pa spet zelo javno. In seveda se ne znamo soočati s svojimi čustvi. Nam je težko. Imamo predstavo, da se ne smemo. Da moramo najprej za druge poskrbeti, za druge čustvene tegobe predno si vzamemo čas zase.
In to počnemo zelo nezavedno...
Moje neizražanje, zatiranje sebe kot ženske, nesprejemanje sebe in zatiranje ženske skozi generacijo, generacijska travma, ki je mimogrede zapisana v reproduktivnih organih, se je zmanifestiralo kot ciste na jajčnikih.
Nezmožnost sprejemanja, pristnega izražanja, kreativnost, ustvarjanje idej in potencial možnosti. Vse to se zatre, ko zatremo sebe kot žensko.
Zatremo našo maternico, naše jajčnike, našo vulvo, našo vagino, naše prsi, naše obline. Vse zato, ker je vse preveč seksualizirano. In kar je seksualizirano postane lahko tarča. Tarča za prekoračitev mej.
In to je v kulturi. Subtilno. Nevidno. Ampak je. Začuti gotovo vsaka na neki točki svojega življenja.
Želimo se pomanjšati, da nismo tako vidne.S tem, ko se pomanjšamo, zmanjšamo svoj izraz, potlačimo svoja čustva, se »prilagodimo« nečemu. Postanemo odrezane od same sebe in sploh vemo ne, ker delamo to zelo zelo podzavestno. In potem smo izgubljene.
Ne vemo kaj bi. Se pogledamo v ogledalo in ne maramo tega kar vidimo. Se približuje poletje in se pričnemo obremenjevati kako izgledamo.
Se ne sprejemamo.
Ti je kaj znano?
Kako ven iz tega starega vzorca?
Počasi. Jaz spodbujam to tako, da pričnemo spoznavati sebe skozi svoj menstrualni cikel.
Postanemo bolj čuječe, zavedne glede svojih dejanj, reakcij, izrazov, trigerjev, samo opazujemo kdaj se pomanjšamo, kdaj se ugriznemo v jezik.
Opazujemo. Lahko si beležimo. Opazujemo sebe v menstrualnem ciklu, kdaj se določen občutek pojavi bolj intenzivno, v katerem delu cikla je to. Razumevanje tega, sebe, svojega telesa nam daje moč.
Moč, da si povrnemo nazaj vse tisto kar smo tlačile, vse tisto kar smo nesprejemale, vse tisto kar smo pomanjšale.
In to je delo s svojo senco na kratko in v grobem. Sence so lahko iz tega življenja, iz tega otroštva ali pa tisočletje stara senca, ki spremlja vseh nas žensk.
Senca, ki nam veleva, da nismo močne, da nismo sposobne, da nismo vredne, da nismo ljubljene, da si ne zaslužimo in vse ostale bedarije, ki nam govori. Senca je sicer tukaj in ne moremo ji ubežati.
Ampak je tudi tukaj zato, da sploh lahko vidimo našo veličino.
Da spoznamo, da imamo to moč transformirati to bolečino v zlato. To ranljivost v moč.
Ker to je to, moč. In z vsakim dejanjem postane senca manj vplivna. Manj moteča.
inspiracije