Tudi vi spadate med zelo čustvene ljudi? To ni nujno slabo, saj so čustva barve življenja. Manj dobro pa je, če svoja čustva nezdravo navežemo na nesmiselne navade ali vsebine ali pa na karkoli, kar slej ko prej mine, s čimer sami sebe postavljamo v zelo negotov, odvisen položaj.
Čas in človeška pogojenost pa sta me že zgodaj k sreči razkrinkala do te mere, da sem v veliki meri spoznal, da so moji osebnostni temelji slabi ter da potrebujejo močan remont.
Vem za gospoda, ki je nekaj dni po nakupu novega avtomobila, ki si ga je zelo želel, prvih nekaj dni prespal na zadnjem sedežu le-tega. Da ga slučajno kdo ne odpelje.
Spomnim se tudi, kako hudo je bilo dedku, ko se je moral zaradi bolezni postopno odpovedati intenzivnemu delu v vinogradu. Ni mu bilo lahko, saj je bilo to nekaj, kar je z ljubeznijo počel vse življenje.
Sveže se spomnim agonije, ko sem se kar nekaj let spravljal k sebi po nenadni bolezni pri 14. letih. Kot otrok sem bil odličen učenec in super športnik, ki je živel samo za žogo. Žoga zjutraj, opoldan, zvečer … Ko se nekega jutra kar naenkrat šokiran nisem mogel premakniti iz postelje, je bilo kmalu, po nekajmesečnih seljenjih po bolnišnicah z oddelka na oddelek, bolj ali manj jasno, da je moje športne kariere, ki se še ni niti začela, konec. To sem zelo težko sprejel, saj so bili vsi moji dotedanji cilji vezani na športno kariero in na poklic učitelja športne vzgoje. Zdaj razumem, da je imelo življenje z menoj očitno drugačne načrte.
Kasneje sem se navezal na dekle, s katerim sva bila skupaj nekaj let, kar pa se ni pokazalo za dobro potezo, saj vsak medčloveški odnos tako ali drugače konča čas ali ljudska pogojenost (še posebej, če je njegov temelj medsebojno izkoriščanje), rezultat tega pa je nepotrebna bolečina. Prijatelj je v podobni situaciji večkrat poskusil narediti celo samomor, saj je živel samo za dekle, ki pa ga je kmalu začelo javno varati, nakar je povsem izgubil razum. K sreči se je pravi čas spravil k sebi.
Ljudje največje neumnosti počnemo prav zaradi navezanosti
Ljudje največje neumnosti (samomore, nasilje v odnosih …) navadno počnemo prav zaradi navezanosti, ki jo radi pakiramo pod izgovor 'ljubezni'. Za to krivimo druge, naravo ali svet, v resnici pa smo za to odgovorni sami, saj smo se sami ujeli v zanko, iz katere se lahko rešimo s pravilnim razumevanjem, znanjem in modrostjo. Rezultati velike navezanosti so vidni tudi v tem, da mame močno nase vežejo otroke, posebej sinove, ki na račun tega nikdar zares ne odrastejo, saj so preveč čustveno odvisni od staršev.
Življenje nam navadno pokaže na naše šibke točke, tako da pritisne prav nanje. Ne zato, da postanemo nezainteresirani, neosebni in hladni. Nikakor ne. Zato, da postanemo bolj realni, bistri in modri. Biti nenavezan pomeni biti dosleden, odgovoren, skrben in ljubezniv, hkrati pa čustveno neodvisen od zunanjih dejavnikov in rezultatov tega, kar delaš in doživiš.
Ljudje pogosto zamenjujemo navezanost z ljubeznijo
Yasmin Mogahead je zapisala: »Ljudje pogosto zamenjujemo navezanost z ljubeznijo. Pri navezanosti gre za strah in odvisnost; pri navezanosti gre bolj za ljubezen do sebe kot za ljubezen do drugih. Ljubezen brez navezanosti pa je najčistejši izraz ljubezni, saj pri tem ne gre za to, kaj ti lahko dajo drugi, ker si sam prazen; pri tem gre za to, kaj lahko daš ti drugim, ker si sam poln.«
Celo naše telo nam kaže znake nezdrave navezanosti. Pred leti se mi je na poti v Ljubljano pridružil nenavadni sopotnik, ki me je navdušil s svojim pristopom in znanjem psihologije. Povabil me je na posebno masažo, kjer mi je po dobri uri zelo bolečega in intenzivnega masiranja (ki je bilo bolj pretepanje) rekel: »Lahko ti pokažem še nekaj; nekaj posebej namenjenega tvojemu tipu uma in telesa.« Leže na tleh sem v bolečinah na pol v smehu, na pol v solzah izrekel: »Seveda, kaj lahko zdaj izgubim, saj sem že na pol mrtev … «. »Temu prijemu se reče opičje roke. Vstani.« Vstal sem, sam pa me je prijel okrog desne dlani in močno stresel roko od zgoraj navzdol.« V hipu sem začutil močno bolečino po celem telesu, hrbet in prste na rokah pa mi je začelo neobvladljivo zvijati skupaj, tako da sem se sključen in nemočen naslonil, skoraj sesedel na mizo. Presenečen in malo prestrašen sem ga s pogledom vprašal: »Kaj je zdaj to? Kaj se dogaja?« Gostitelj pa mi je povsem nevznemirjen z nasmehom odgovoril: »Andrej, tole so vse tvoje navezanosti; vse, česar se tako oklepaš, kar pa boš moral slej ko prej – spustiti …« Bil sem navdušen. Če sem povsem iskren do sebe in drugih, se resnično oklepam marsičesa. Zavestno, še posebej pa nezavedno. Preteklosti, staršev, mnenja drugih …
Vsi smo odvisniki
Vsi smo odvisniki. Odvisniki od mnenja drugih. Navezanost na mnenje drugih je ena naših največjih blokad, ki nam onemogoča optimalno delovanje. Vam je že kdaj uspelo zadovoljiti vse? Seveda ne. Lepo si je prizadevati za to, da ljudem olepšamo življenje, in vedno ravnati tako, da delamo smiselne reči za svet, toda vedno se bodo našli ljudje, ki jim ne bomo ugajali; samo majhni mucki in sladoledarji so všeč vsem.
Ste opazili, da najboljše rezultate dosegamo ravno takrat, ko nismo vezani na uspeh ali neuspeh? Samo pomislite, kako lepo pojemo pod tušem, javno pa se nam petje precej upira. Zakaj? Zaradi strahu in odvisnosti, navezanosti na uspeh in mnenje drugih.
Pred leti je na olimpijskih igrah strelec s puško pri zadnjem strelu, ki je odločal o zlati medalji, namesto v svojo tarčo ciljal v tarčo sotekmovalca in zadel ter si zakuhal veliko sramoto in posmeh. Zakaj se mu je to zgodilo prav ob zadnjem strelu za medaljo? Ker je začel razmišljati o rezultatu, nagradi, slavi … Tako je izgubil fokus in zmago.
Modrost uči, da je optimalno po svojih najboljših močeh opraviti vsako dolžnost, ne pa preveč razmišljati o tem, kakšni bodo rezultati tega, kar delaš. S tem se zaščitiš in rešiš strahu, razočaranj in dvomov.
Nekateri so močno navezani tudi na alkohol, telefone, televizijo, internet, spolnost, telo … Predstavljajte si, kakšna muka čaka človeka, ki kar naenkrat, v trenutku smrti, ostane brez vsega, brez česar si prej ni mogel predstavljati življenja? Navezanost je eden glavnih razlogov velikih muk starejših ljudi, saj so močno čustveno odvisni od minljivih vsebin. Zato je tako pomembno, da si redno prizadevamo za to, da razvijamo nenavezanost.
Malo za šalo, malo zares: starodavna modrost uči, da narava vsakemu ponuja možnost življenja skladno z njegovimi navezanostmi. Nekomu, ki je močno navezan na hišo, da še med dopustom nenehno razmišlja o njej, ponudi možnost rojstva kot polž, ki bo imel hišo vedno na hrbtu, ob sebi. Nekdo, ki zelo zelo rad spi, se lahko pojavi v telesu medveda ali koale … Podobno je na voljo cela paleta teles in življenjskih oblik, od katerih vsaka ponuja svoje dobrobiti in abonma vsega, kar spada zraven.
Kako pa trenirati nenavezanost?
S tem, da se zavedaš, kaj traja in kaj mine. Nato s tem, da redno daješ. Če na kakšnem svetem mestu v Indiji recimo koga pohvališ, kako lepo majico ima, ti jo skoraj zagotovo sleče in podari. Vse kulture priporočajo redno dajanje, saj s tem kultiviramo nesebičnost, nenavezanost in zadovoljstvo. Budisti nenavezanost trenirajo tako, da ves dan natančno rišejo mandale, zvečer pa jih uničijo. Sam sem navijač tega, da se vedno zavedaš, da nič ni zares tvoje, ničesar umetno ne zavračaš, vse pa uporabljaš za višji cilj. S tem zdravo in realno usmerjaš svoj fokus, vse, kar dobiš in imaš, pa posvečaš dobrobiti vseh. S tem in z rednim dajanjem treniraš nenavezanost.
Poznam ljudi, ki so izjemno premožni, a niso vezani na svoje bogastvo. Prijatelj je eden premožnejših Slovencev, a svojega bogastva ne kaže, hkrati pa vse to uporablja za javno dobro in nanj ni vezan. Poznam pa tudi meniha, ki se je odpovedal praktično vsemu, družini, službi, denarju, vidno pa je vznemirjen, ko se nekdo usede na 'njegovo' mesto za mizo v hramu, kjer živi.
Na svet pridemo brez vsega, prav tako brez vsega odidemo, vmes pa se radi tako močno navežemo na vsebine, reči in ljudi, ki nam bodo slej ko prej odvzeti. Aleksander Veliki je zahteval, da ga pokopljejo tako, da roke njegovega telesa visijo iz truge, da jasno pokaže, da ničesar ni nesel s seboj. Nekdo utegne reči: Od ničesar se ti ni treba odvezati, ker nič ni zares tvoje.
Vsak pa mora biti del nečesa. Na kaj pa se potem navezati? Na nekoga ali nekaj, kar ni vezano na kraj, čas ali prostor. Na to, da vedno delaš tisto, kar je treba in prav. Na to, da zvesto slediš višjemu cilju, vzvišeni ideji, plemenitemu poslanstvu, bogu. Osebe, ki so vezane na to, so deležne pravega miru, svobode in sreče, ki se nenehno povečuje … In traja.
inspiracije