Čustva in duhovnost

Čustva so del uma in ne obratno. Čustva se ne zavedajo uma, temveč se um zaveda čustev. Njegov sestavi del so, in ne nekaj ločenega od njega. Da bi to lahko uvideli, je potrebno pogledati na um iz njegove najvišje, odločevalske funkcije, ki se odloča iz rezultata razmišljanje. Razmišljanje pa temelji na kombinaciji tega, kar se nahaja en nivo nižje.

Vse kar se nahaja v umu pod nivojem razmišljanja oz. pod nivojem je vsebina s čimer se razmišlja, je del tistega, s čimer upravlja um. Um ni nekaj ločenega od čustev, temveč je um tisti, v katerem čustva najdejo svoje mesto, da bi bila prepoznana, občutena, razvrednotena, odvržena ipd.

To, ko v umu zaznamo čustva, jih zaznamo zato, ker so del nas, ne kot nekaj zunanjega. Vsaj iz perspektive uma ne.

Je že res, da se nam zdijo zunanja, kot nekaj izven nas, saj se jih zavedamo, kot ločene od nas. Naše zavedanje nas je vedno drugje, kot se zavedamo čustev. Čustva čutimo v jetrih, srcu, v glavi, nikoli ne čutimo sebe kot čustva.

Torej ne moremo mi obstajati kot čustva.

Kot čustva obstajamo, ko si dovolimo, da se le-ta razlijejo po celem telesu. In ko jih tam več ni, ne obstajamo več kot čustva, oziroma bolj precizno, ko dovolimo, da nas prekrijejo s svojim sijajem.

Čustva vedno prekrivajo del nas. Najprej kot del nekje v telesu, kjer jih zaznamo, kot srce, kot mišice, gnitalije ipd. Pozneje pa mogoče kot telo, če jim dovolimo, da se razlijejo. 

A čustva so del nas, vendar pa niso mi sami.

Če bi bile mi sami, potem bi bila vedno pristona v isti obliki, pa niso. 

Še več vedno bi bila ljubezen, kar mnogi pravijo, da so sedaj ljubezen. A ljubezen so samo nekaj časa, potem pa več niso.

Louise Hay je rekla, da so čustva nekaj kar temelji na nečem, česar nismo predelali.

Nekaj takega je vsekakor mogoče iz karmične perspektive. Vendar ne samo kot čustva, ki se reinkarnirajo, temveč kot um, ki se reinkarnira, in generira čustva, ki se občasno pojavijo.

Vsekakor jih generira kot nekaj, na kar se odziva. In če posameznike učimo, da so čustva tukaj, da z njimi ustvarjamo to, kar je naš svet, se dosti ne motimo.

Kar pa je dobro prepoznati, pa je to, da so le orodje, s katerim ustvarjamo. Ne ustvarjamo pa mi sami.

Kajti, če mislimo, da smo mi čustva, oz. se z njimi poenotimo, se poenotimo z umom in postanemo um, ne njegova višja funkcija, ki bi ji nekateri rekli tudi višja zavest.

Kako zelo se motijo.

Čustva so del uma, ne višje zavesti. Ker četudi čustva razlijemo po celem telesu oz. jim dovolimo, da jih čutimo povsod, so čustva še vedno umska substanca, ki so v vsakem primeru odvisna od misli, občutkov, idej, spominov. Torej od nečesa, kar se nahaja v umu.

Zavest pa je čisto druga stvar.

Zavest se ne čuti kot neki objekt zavedanja, kot so to čustva, občutki, ideje, koncepti. Objekti zavedanja pa so v zavesti iz čisto enostavnega razloga.

Vidimo jih ločeno od sebe, medtem, ko smo mi subjekt. Mi smo torej ta, ki se zaveda sebe v prvi osebi ednine, in čustev se zavedamo kot nekaj zunanjega nam.

 Čustva so del nas, vendar pa niso mi

Še enkrat, čustva so del nas, vendar pa niso mi. Ker če bi bila mi, potem bi bila ves čas prisotna v enaki obliki in na enak način, kar pa niso.

Je pa vedno na enak način prisoten naš občutek za nas, za naš obstoj.

Ta je vedno enak, če vzamemo stran vsa čustva, občutke, ideje, misli. To storimo s tem, ko se jih zavedamo, kot nekaj onstran naše percepcije nas.

Z lahkoto namreč vidimo, da naše fizične oči zaznavajo nekaj izven nas na drugi strani. To pa počnejo tudi naše notranje, psihične oči.

Vsi se lahko zavedamo, da so čustva, misli, občutki tam nekje, ne na položaju, kjer je naše zavedanje nas. 

Da bi se jih zavedali, se torej moramo z našim zavedanjem nas podati stran od točke v naši zavesti, kjer se zavedamo sebe.

Vsekakor je najboljši položaj za nas tam, kjer se najbolje počutimo. A to ni v čustvih. To je tam, kjer mi smo, oziroma od koder se zavedamo sebe, čutimo sebe.

Ko čutimo čustva, moramo vedno iti iz položaja, kjer se zavedamo sebe v prvi osebi.

V prvi osebi pomeni, da se zavedamo samo sebe. 

Težava pa je, da je večina ljudi navajena, da čuti sebe kot objekt, torej kot čustva, misli, občutke, ideje, spomine. Vendar mi vsi vemo, da nismo to. Vsaj ne tu in zdaj.

Da pa bi lahko postali le-ti, se moramo premakniti v času in prostoru. Moramo iti ven iz sebe.

Zanimivo je, da je glavna stvar ukvarjanja z duhovnostjo to, da nekdo postane to, kar je. Tega pa ne more, če se ukvarja z nečim, kar on ni.

Mi nismo objekti zavedanja. Torej ne čustva, ne misli, ali občutki, ideje ali karkoli, kar se pojavlja v umu. Pa kakorkoli že to vidimo v energiji.

Tudi energija je nekaj, kar opazujemo, se je zavedamo, vemo, kakšna je njena kvaliteta. Je objekt zavedanja.

Pa, da ne bo pomote, tu ne govorimo o trdnih objektih.

Subtilna oz. umska snov je nekaj, kar je dosti bolj fino, dosti bolj neotipljivo kot trdni objekti oz. predmeti na drugi strani naših oči. Teh drugih se zavedamo z našimi očmi najprej. Potem pa gre signal v naše možgane. 

A to je še vedno telo.

Telo pa je tudi nekaj, kar iz njega izbija. Podobno kot para iz vode.

To, da je nekaj para, še ne pomeni, da ni voda. Le v drugi obliki. In podobno je s čustvi, občutki, mislimi, idejami. Tudi te izbijajo iz telesa. To, da so v umu, ne pomeni da niso sestavni del telesa, saj je um nekaj, kar izpareva iz telesa, skupaj s čustvi, mislimi, občutki.

Vsekakor smo si ljudje zrcala, kot bi temu rekla Louise Hay. In vsekakor s čustvi ustvarjamo resničnost, kot bi temu rekel Abraham Hicks.

A to je čisto  običajna funkcija telesa in uma. Ta dva sta del skupne resničnosti, saj med sabo komunicirata, si medsebojno izmenjujeta informacije.

Ker se razumeta med sabo, torej telo razume čsutva in na njih odreagira, in um razume odreagira na telo, morata nujno obstajati na istem nivoju razumevanja, kar pa za naš občutek za nas ravno en bi mogli reči.

Čustva definirajo pogled nekoga na svet, ga razsvetlijo, ga pa tudi zameglijo. In to pomeni tudi telo. Naš pogled na svet zamegli, ga pa tudi razjasni.

To, da se čustva svetijo, ni neka skrivnost. Mnogi jih vidijo okoli ljudi. In če že ne kot barvni odtenek, pa jih čutijo kot mehka, topla, sovražna, gosta ipd.

To, da jih vidimo je naša normalna funkcija. In kdo si jih zahoče videti, jih lahko, le v umu se mora dovolj sprostiti, da bo lahko videl izsevanje uma.

Izsevanje uma tvori naše čustveno, mentalno, kavzalno ipd. polje. A še vedno je to um. In telo, seveda.

Ko govorimo o čustvih ne moremo govoriti o kaki višji duhovni funkciji, če gledamo na njih kot sestavni del uma oz. kot na objekte, ki se jih zavedamo.

Je pa res, da skozi čustva lahko sveti višja narava. In ta bolj sveti, bolj kot je naš um prosojen.

To, da je prosojen, pomeni tudi, da v njem ni nepotrebnih potegov, porivov, potiskov, želja, hotenj, kajti le ti ustvarjajo turbulenco v umu. In vemo kakšna postane voda, če jo začnemo mešati in vrteti.

Več torej imamo želja, misli, konceptov, idej, bolj je naš um moten. In manj pride skozi višje zavesti, ki se čustev zaveda. Le, da teče skozi njih.