Dogajanje v svetu me ves čas vabi in nagovarja k razmišljanju o življenju človeka, ki kot posameznik pripada širši skupnosti – družbi. “Življenje” v družbi, ki jo poznam jaz, že dolgo ni več življenje, pa tudi životarjenje več ne. Zakaj takšne ugotovitve?
Človek je začrtal meje in ločnice, ki v naravi ne obstajajo. Svet je z mejami razdeljen na države in znotraj umetnih črt, ki jih riše človek, kot najvišje razvito živo bitje, se odvija umetna svoboda in jalova varnost. Vsaka državna oblast postavi pravila, ki jih prebivalci ali prišleki morajo upoštevati, če želijo postati in ostati člani takšne družbe. Potem je tu še cel kup voditeljev, ki branijo te meje na način, da (po)skrbijo za lastne interese, še najmanj pa za interese ljudstva, ki jim z zaupanjem namenijo svoj volilni glas. Smo družba, kjer se tekmuje, kdo z večjo kreativnostjo zaobide zapisane zakone. Nikjer v naravi nismo priča takšnemu vedenju.
Pogledam v preteklost, da lahko primerjam naravno evolucijo človeka, ki je omogočala preživetje in čas, ki ga vidim danes. Če v zgodovini ne bi naletela na SKUPNOST, danes v obliki človeka ne bi več obstajali. Znanje se je prenašalo iz roda v rod. Uporabno znanje! Znanje, ki je človeku omogočalo preživeti. Kaj pa še potrebujemo, kot ljudje? Biti, živeti in preživeti. Ni bilo šol, ki bi polnile otroške glave s podatki in statistikami. Že res, da je danes svet “razvit” in da za preživetje potrebujemo več znanja, da lahko razumemo (največkrat pa tudi ne razumemo) vsa namnožena pravila. Vendar je tisto, kar se (na)učimo, za golo preživetje bolj malo uporabno. Včasih ni bilo pomembno, kje npr. leži Amerika, koliko prebivalcev ima in kakšen je tamkajšnji način preživetja. Takratnemu človeku, to ne bi spremenilo načina življenja, niti njegovega delovanja. Tudi če bi vedel, da ima Zemlja celine, ni imel možnosti potovanja niti premostitve jezikovne bariere, niti kakršnekoli drugačne komunikacije. Danes potrebuješ denar, znanje, informacije, merjenje časa in ogromno logistike, da lahko prideš v Ameriko. Nič ni narobe, če na to gledam, kot na naravno evolucijo in razvoj, problem nastane, ker oboje postavlja življenje, po njegovi kvaliteti, na raven pred neandertalca. Le-ta je zelo dobro poznal zakone narave in s tem znanjem, s pomočjo skupnosti, tudi preživel.
V svetu v katerem živim in ga (navidezno) poznam, sem “svobodna” oseba. Tako piše v knjigi pravil in “pravic”, ki ji rečemo ustava. Vendar ta svoboda zahteva mnogo več razumevanja, kot pa pomeni beseda sama. Naši otroci in generacije za generacijo, ki vstopajo v takšno svobodo, nič več svobodno ne razmišljajo, kaj šele izbirajo in pojem svobode nima več svojega namena. Sistem družbe, jim je že v obdobju šolanja povedal, kako morajo živeti in kako se morajo vesti, kaj in kako morajo razmišljati. Predal jim je cel kup znanja, ki je sam sebi namen, obenem pa tudi cel kup nezdravih prepričanj. Kako naj sistem ve, kaj je dobro za vsakega posameznika? Z razvojem leve, logične polovice možganov, nadvladujejo desno polovico, ki je namenjena intuitivnemu zaznavanju sveta. Povedal jim je, da je rivalstvo, že v otroškem vrtcu, ena izmed sprejemljivih lastnosti človeka.
Ampak človek ni žival. Človek ima zavest in ni potrebno, da se obnaša, kot žival.
Eno od (meni motečih) pravil se glasi takole: MOČNEJŠI ZMAGA!” Zakaj vendar potrebujemo premoč, če bi lahko imeli sodelovanje in verjamem, da smo ga, kot ljudje tudi sposobni ponovno zgraditi. Zgodovinski človek, je SODELOVAL. Ni živel individualnega življenja. Vsa skupnost je imela eno jamo, enega vrača, enega zdravnika, enega modrega človeka in vsak od njih je opravljal eno svojo nalogo. In opravljal jo je karseda dovršeno. Nekje sem zasledila odlično misel, ki ustreza kontekstu. Zdravnik današnjega sveta, bi moral biti plačan s strani zdravih ljudi in ne takrat, ko so ljudje bolani. Zakaj? Ker bi se trudil, da so ljudje zdravi in ne bolani. Zdravilec zgodovine je deloval na preventivi in bil zato spoštovan. Če bi delovali na takšen način na vseh področjih in ne živeli znotraj doktrin in religij, bi bil svet učlovečen raj.
Če želim živeti svobodno, se moram odmakniti od družbe.
Če ne želim prisotnosti strahu, se moram odpovedati najprej religiji in potem še vsem bogovom. Če pustim svobodi prostost, ne bo prostora za avtoritete. Svoboda je postala izključno stvar posameznika in že dolgo ni stvar družbe. Družba potrebuje sledilce. Navkljub družbi, lahko svoji notranjosti ne dovolim, da bi nanjo vplival zunanji svet. Zato ne potrebujem revolucionarnih dejanj, ni potrebno, da me sploh kdo sliši, to storim tiho in mirno. Storim v sebi. Sem ne dostopa nihče in tu veljajo zgolj moja pravila. Nobena zunanja okoliščina ne more poteptati mojega dostojanstva in načina, kako doživljam življenje. Tam lahko cenim in ljubim in se čudim življenju, ki se ohranja obstoj.
Iz sebe lahko svobodno dam (zavedno ali nezavedno) najboljše kar lahko, v upanju, da je to pot, ki pelje bivanje nazaj v komuno. Komuna je eden za vse in vsi za enega. Delimo znanje in delamo tisto kar znamo in kar v sebi resnično smo. Vsak od nas ima edinstvene talente in če jih združimo, ne bo primanjkljaja. Vsi skupaj imamo vse. Tako bi odpadel denar. Stari in modri ljudje bi živeli z nami in pomagali pri varstvu in vzgoji otrok. Koliko travm in stresa manj. Nobenih avtomobilov, tovarn, onesnaževanja, potrebe po kopičenju ali nadvladi. Nobenih domov za ostarele, parlamentov in bank. Zgolj menjava talentov, dobrin in znanja.
Morda ta trenutek vse zveni utopično, ampak tako je z vsemi filozofijami in izumi. Nove ideje in ugotovitve postanejo pomembne šele dolgo po njihovem rojstvu. Razumem zakaj je tako. Saj je razkorak med njihovo širino in širino množice, ki sledi, vedno tako velik, da mora preteči precej časa, da zavest množice doseže zavest omenjenih posameznikov.
Nova družba bo soodvisnost in ne odvisnost ali neodvisnost.
Novi človek pa bo v sebi svoboden, ne glede na okoliščine. Spremembe se bodo neobhodno zgodile, kajti človeštvo mora stopiti na nov nivo zavedanja in razumevanja. “Človek naj ne živi samo od kruha!” je bilo zapisano že pred nekaj tisoč leti. V tako (nazaj) “razviti” družbi pa mnogi sploh ne vedo več, katere osnovne sestavine so potrebne, da se kruh pripelje do police v trgovini.
Navigacija prispevka
Sandra Kocijančič
https://sandra.eu.com/
inspiracije