Zadnja leta veliko razmišljam o drugače mislečih in drugače živečih. Najsi smo še tako različni, imamo drugačna prepričanja in poglede na življenje, verjamemo v popolnoma različne stvari, izhajamo iz različnih miselnih okvirjev ipd., nam je nekaj vsem skupno. Vsi občutimo ljubezen, srečo, občutek miru, strah, žalost, jezo … Do določene mere tudi vsi podlegamo zunanjim 'avtoritetam' ali vzgibom, ki nas zavedno ali nezavedno vodijo skozi življenje. Lahko so to karizmatični voditelji, vzorniki ali pa vzorci religijskih, kulturnih oziroma družbenih prepričanj in vrednotnih sistemov. Znotraj teh dojemamo sebe in druge, menimo, da razumemo svet, čeprav smo se naučili le okvirnih podob, ki ne odražajo dejanskih resnic. Naše prave resnice bivajo globoko v nas. Do njih se dokopljemo le z vztrajnim brskanjem po notranjosti. Brez tega pa tvegamo, da živimo življenje mimo sebe, medtem ko duša hrepeni po udejanjenju.
Spominjam se, da sem sama kot najstnica in študentka svoje udejanjenje iskala v ljubezni do moškega. Z gospodom Pravim naj bi živela srečno, polno življenje. Nisem pa vedela, da bi morala najprej poiskati sebe. Delno verjetno tudi zato, ker sem v otroštvu že živela svojo dharmo. Bila sem umetnostna kotalkarica in kasneje plesalka. To me je izpolnjevalo in nisem se obremenjevala s prihodnostjo. Dokler se obojemu nisem zavestno odrekla v imenu logike, uma in denarja. Prepričala sem se, da se s plesom ne da dobro živeti. Zato sem logično sklepala, da moram svojo željo po njem zatreti. In sem jo. Ker sem obrnila hrbet lastnemu načinu izražanja, kjer sem si dovolila biti ranljivo in čutno bitje, je moja duša začela umirati na obroke.
Prepričevala sem se, da moram delovati razumsko – kot robot tlačiti občutke, intuicijo. Ampak mojemu notranjemu nemiru ni bilo videti konca, zato sem morala zbrati pogum in se začeti na novo iskati.
Prisluhnila sem drugačnosti in jo sprejela
To je bil moj prvi korak na novi poti. Ko sem med študijem začela odkrivati druge kulture in ljudi, se je moja identiteta najprej popolnoma sesula. To je na prvi točki pomenilo samo še poglabljanje notranjega nemira in strahu. Začela sem dvomiti o sebi, o vsem, kar se mi je prej zdelo samoumevno.
Zato sem se odločila, da za kratek čas poskusim izstopiti iz potrošništva in njegove logike, da preplezam svoje varne zidove. Upala sem, da bom v 'drugačnem' svetu našla nove resnice in posledično tudi sebe. Moj ciljni kontinent je bila Afrika, dejanska destinacija pa Kenija in vsi njeni obljudeni in neobljudeni kraji. V zakup sem vzela vse strahove, s katerimi sem pričakovala soočenje; pred nevarnimi boleznimi, pred odrezanostjo od sveta, pred 'neciviliziranimi' domačini, pomanjkanjem čiste vode in hrane … Razmišljala sem nekako takole: če sem se sposobna soočiti s temi prvinskimi strahovi, ki izvirajo iz mojih stereotipnih prepričanj in golega nagona po preživetju, potem se bom sposobna spopasti tudi s spremembami, ki se jih moram lotiti, da se v življenju premaknem vsaj stopinjo v drugo smer. In res se je zgodilo. V Afriki so se mi odpirali pogledi na življenje, ki si jih prej nisem znala zamisliti.
Ko sem si dovolila odpreti se za drugačne možnosti, za lepoto drugačnega, neustaljenega, 'ne varnega', sem razumela, da so stereotipi, ki jih imam v glavi, zelo omejena pomoč pri dojemanju ljudi, stanj in dogajanj, in ne resnica o njih. Samo okvirji, znotraj katerih deluje moj um, a jih lahko, tako kot jih je osvojil, tudi preseže. S pomočjo srca, ki se ne boji izzivov in nepoznanega. Strahov se sicer nisem bila sposobna povsem znebiti, vendar pa so bili trenutki, ko me ni bilo ničesar strah.
To so bili trenutki osupljivih, dih jemajočih pokrajin in svobodnih živalih, ki so jim kraljevale. Pa ples bogovom z domačini, bosonogi malčki, ki so me vlekli za belo kožo, nomadi ob jezeru Turkana, ki niso vedeli, kaj naj z denarjem.
Nomadom ta smrdljivi bankovec ni pomenil prav nič. In takrat sem dojela, kako neskončno smrdljiv je pravzaprav. Kako mu v življenju podrejam vse, svoj čas, svoje želje, svoje sanje …
Tri resnice, ki mi jih je poklonila Kenija:
Da je RESNICA eden najbolj izmuzljivih pojmov, kar jih obstaja. Naš um največkrat deluje samo v okviru zahodnjaškega načina videnja življenja, čeprav zunaj njega obstajajo tudi drugačne resnice, ki našim nasprotujejo, a to še ne pomeni, da niso za nekoga resnične. Te resnice niso ne boljše ne slabše od mojih, so enakovredne, zato jih moram spoštovati, čeprav jih sama ne morem sprejeti za svoje.
Prinesla mi je tudi potrditev, da domačini, ki živijo v tako imenovanih plemenih in ki jih na Zahodu še vedno dojemamo kot necivilizirane, to sploh niso. So samo ljudje tako kot mi, ljudje, ki živijo v drugačnih okoliščinah, ki imajo drugačne poglede na življenje in razmišljajo drugače. Niso nazadnjaški, samo drugačni. Ampak kot takšne jih lahko dojameš šele, ko se jim približaš. Ko poskusiš razumeti njihovo miselnost. Čeprav si daleč od tega, da bi jih zares razumel. Samo poskusiš. Že to je dovolj.
Takrat te presune, kako zelo nas raznolikost tradicij in kultur bogati ter da globalizacija tega ne bi smela izkoreninjati.
Kenija mi je prinesla tudi tišino, ki sem jo potrebovala, da sem se za nekaj trenutkov osvobodila potrošniškega primeža. Stkala je vez med mojim umom in srcem. Spoznala sem, da svojega bistva ne morem zatreti, najsi še tako prizadevam. Ta tišina me je naučila ločevati med tem, kar mi narekuje srce, in tem, kar mi narekujejo načela, vrednote in norme naše družbe. Mislila sem si, da bi takšno tišino sem in tja potrebovalo vsako človeško bitje.
Po teh prvih spoznanjih na suhi zemlji 'drugačnih' me je pot ponesla k jogi. V njej sem našla zatočišče, kjer so sprejemanje, iskanje miru in notranja rast nekaj vsakdanjega, in ne šibkost, kot znajo to opisati nekateri.
Pot joge je evolucija osebnosti in je izbira posameznika
Ta evolucija ni vezana neposredno na razvoj tehnologije in razumskega civiliziranja, s čimer evolucijo človeštva enačimo na Zahodu (razumemo jo znotraj koncepta razvojne teorije, ki univerzalizira pojme, kot so razum, racionalnost, razvoj, napredek in modernizacija). Prepričani smo, da edino razum in izobrazba zagotavljata družbeni napredek.
Razum je ideal napredka
Bori se z nepotrebnim vraževerjem, izkoreninja vse, kar je po njegovi logiki nazadnjaško ali neracionalno, in nadzira naravo. Najvišja stopnja tehnološkega razvoja pa je za nas cilj. Pomembna sta le razvoj in napredek v smislu inteligentnega civiliziranja. Ne pa nujno tudi čustveno inteligentnega!
Joga pojem evolucije uporablja v smislu osebnostne rasti
Napredek človeštva leži v duhovnem razvoju posameznika. Reformator na področju tovrstnega razumevanja življenja je bil Sri Aurobindo.
Srce oziroma cilj njegove joge je, da posameznik osebnostno zraste do te mere, da zaživi ne samo lastno dharmo, ampak tudi univerzalno dharmo, ki je enaka za vse človeštvo. To je miroljubna, sočutna družba.
Na tej stopnji posameznik ni več samo v korist svoje duše, ampak tudi v korist prihodnjega človeštva. Če človek ni del te poti, jo zavira, a ne glede na to, kdo je in kaj počne, lahko pripomore k univerzalnemu napredku človeštva. Lahko je vrtnar, tovarniški delavec, šofer, smetar, odvetnik, računovodja, direktor, politik, družboslovec, umetnik, menih, poljedelec. Ni pomembno, lahko pripomore, če se tako odloči. Evolucija po načelih joge tako ohranja bogato raznolikost življenja, saj nas ne omejuje in pogojuje s tem, kdo je boljši ali slabši zaradi svoje umske inteligence in iznajdljivosti, lahko smo kdorkoli, če le prisluhnemo duši oziroma notranjemu glasu, ki apriori razume, da smo bitja miru in ljubezni.
In medtem ko sem bila pred leti (kot 'izobražena' Zahodnjakinja) še skeptična do tega, kar mi ponuja joga, danes nisem več. Imam namreč tudi svojemu umu zadovoljiv odgovor na vprašanje, zakaj je ljubezen v vseh pomenih besede edina prava pot za človeštvo. Evolucija se že milijone let odvija po zakonih narave. Do pojava človeške inteligence je potekala brez zavestne izbire tistega, ki se je razvijal. Prvič v zgodovini lahko objekt evolucije, to je inteligentni človek, zavestno izbira potek evolucije!
Evolucija je torej izbira človeštva. In zakaj bi nam evolucija poklonila občutek sreče v ljubezni in miru, če ne bi želela, da vsi njeni nadaljnji koraki sledijo tej poti?
V vsakem trenutku notranje refleksije vedno znova tudi sama odkrijem, da sem v osnovi bitje veselja in miru. Kljub temu se pogosto utapljam v globoki agoniji, počutim se kakor ujetnik brez izhoda. Živim za lastni ego, ki je kar naprej lačen. Zato je zame brez dvoma najboljša možna pot v prihodnost tista, na kateri se povezujem z univerzalno življenjsko silo. Ta pa si želi moje notranje rasti in svobode za vse. Če torej želim nekega dne zares koristiti sebi in posledično tudi človeštvu, je moja edina izbira pot osebnostne rasti.
inspiracije