Danes bomo govorili o strahu, strahu tvojega moškega. Ki se ne boji ničesar, vsaj tako pravi. Razen mogoče svoje mame, če ga je tako vzgojila.
Kaj je tisto, česar se moški resnično boji, in česa se izogiba kot hudič križa? Svoje ranljivosti! Ogromno žensk mi pravi: “Moj se sploh ne pogovarja, moj se izogiba globljih pogovorov, moj se nikakor noče odpreti, moj mi ne zaupa, kaj ga teži …”
Drage moje, vem, da že na daleč slutite, preberete svojega dragega, kadar ima slab dan ali kadar ga nekaj teži. In potem ga hočete odrešiti, naj se pogovori, naj vam zaupa. Seveda vam zaupa težave v poslu, nogometnem društvu in podobne površinske zgodbe, težje pa je prodreti v njegovo notranjost. Le zakaj je tako?
Moški se le stežka odpre, zaupa svoje težave, govori o svoji ranljivosti v odnosu preprosto zato, ker se boji obtoževanja. Boji se, da če bo zaupal svojo šibkost, bo o tej svoji šibkosti poslušal še kdaj, ko mu ne bo prav nič do takega poslušanja.
Torej drage dame, če želite, da se vam vaš dragi zaupa, da se lahko odpre, morate narediti okolje, ki bo sprejemajoče, brez obtoževanja, brez kritiziranja. Brez tega: ”Sem ti rekla, sem ti povedala, ali sedaj razumeš, kolikokrat ti moram še razložiti, ti še ni jasno …” in podobno. (P. S.: Seveda to velja tudi za moške.) Dandanes še vedno prevečkrat poslušam takšne pogovore na cesti. Odnosi in partnerstvo kot iz prejšnjega stoletja. Nobene potrebe ni več po tem. Seveda pa drugačno partnerstvo zahteva drugačno znanje in razumevanje partnerstva.
Če imate doma partnerja, ki se noče odpreti, ki noče govoriti o intimnih stvareh, se vprašajte, kaj lahko naredite, da se bo počutil bolj sprejetega, na neki način varnejšega. Seveda se to mogoče sliši smešno, vendar ima kar precej moških težave s tem. Želijo biti moški, močni in neranljivi, in potem naj pokažejo svojo šibkost in se odprejo ter poleg tega še upajo in verjamejo, da jih bodo partnerice še naprej občudovale in nanje gledale kot na svojega junaka.
Prvi korak k izgradnji take atmosfere je, da začnete opuščati kritiko
Obstajajo veliko bolj konstruktivni in motivacijsko boljši načini komunikacije, kot je kritika. Odnos med moškim in žensko je vse prevečkrat med drugim tudi neke vrste bitka za spoštovanje, sprejetje in kritika še vedno neko orodje izravnave na način ti meni, jaz tebi. Popolnoma nepotrebno in popolnoma zastarelo. In nekatere ženske še vedno kar nekako čutijo v sebi, da njihov moški potrebuje kritično spodbudo in bolj ali manj nežne brce. “Drugače pa ni nič od njega,” pravijo.
“Pa pomaga?” jih vprašam. Ne, ampak ne morejo iz svoje kože. Verjamem, da sta oba partnerja dovolj zrela in odrasla ter odgovorna, da vesta, kdaj delata nekaj narobe. In ko nekaj narediš narobe, je zadnja stvar, ki jo potrebuješ, še partner, ki ti dodatno to razloži na ne najnežnejši način.
Drugi korak, ki vaju bo zbližal, je ZAHVALA
Vse preveč stvari v partnerstvih jemljemo za samoumevne in logične. In če je samoumevno in logično, ne potrebuje pohvale in zahvale. POHVALA in ZAHVALA pa sta tisto, kar vsi tako iščemo in potrebujemo. Vsakič, ko partner naredi nekaj, s čimer vas razveseli, vsakič, ko vam pomaga, ko vas posluša, ga pohvalite in se mu zahvalite. Boste videle, deluje in prinaša čudeže.
Zavedati pa se moramo, da ženska ne potrebuje poleg sebe še ene senzitivne 'ženske', to je nežnega in občutljivega moškega, ampak moškega, ki se lahko odpre in zaupa, se preda, gre v globino, je nežen in pozoren in hkrati ostaja pravi moški. In dobra novica je, da takega moškega lahko, drage dame, vzgojite in 'natrenirate'. Če hočeš biti princeska, moraš vzgojiti princa. O nadaljnjih korakih in o tem, zakaj je tako malo princev na belih konjih in več konjev, pa kdaj drugič.
inspiracije