»Občutek imam, da se mu moram vedno podrejati, da moram vedno popustiti jaz. Vedno se jaz prilagajam njemu, ne vem, kdaj se je nazadnje on meni,« je vrelo iz ust ene mojih klientk.
Razumela sem jo. Še kako dobro. To je bil občutek, ki sem ga v odnosih, ne le partnerskih, temveč tudi na splošno, pogosto imela tudi jaz. In verjamem, da je to občutek, ki ga marsikdo prepozna pri sebi.
Spomnim sem, ko sem na izobraževanju za psihoterapevtko realitetne terapije in teorije izbire prvič slišala za koncept, ki pravi, da se pravzaprav ne prilagajamo zaradi drugih, temveč zaradi sebe. Zdel se mi je popolnoma nesmiseln. Vedno sem namreč verjela, da je prilagajanje nekaj, kar počnemo zaradi drugih, zato da ne bodo užaljeni, jezni, razočarani. Prilagajanje sem na nek način razumela kot uslugo, ki jo delam drugim. Zakaj bi se prilagajala zaradi sebe? To nima nobenega smisla. Ali pač?
Povedano preprosto: teorija izbire pravi, da vse, kar počnemo, pravzaprav delamo zaradi sebe in zase. Vse, kar počnemo, nam prinaša neke koristi, čeprav se jih včasih ne zavedamo in bi morda celo rekli, da jih ni.
V tem pogledu sem začela razmišljati, zakaj se v odnosih prilagajam, kaj je pravzaprav tisto, kar me žene, da »drugim delam uslugo«, čeprav sem ob tem pogosto nezadovoljna. Na prvi pogled se je tako zdelo, da je bila edina korist, ki sem jo od prilagajanja imela, nezadovoljstvo.
Vprašanje, ki mi je pomagalo priti do resničnih koristi, je bilo, kaj bi se zgodilo, če se ne bi prilagodila in bi vztrajala pri svojem. Kaj bi se zgodilo, če bi vztrajala pri tem, da preživim popoldne s knjigo v roki, namesto da bi se prilagodila partnerjevim željam? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da se s prijateljico dobim popoldne, kot ustreza meni, in ne zvečer, kot želi ona? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da s partnerjem dopust preživiva na morju in ne ob pohajkovanju po slovenskih hribih, kot si morda želi on?
Odgovor, ki sem ga dobila, je bil pogosto zelo podoben – lahko se zgodi, da me bodo osebe, ki se jim ne bom želela prilagoditi, zapustile. Lahko bo to vodilo v prepir ali slabo voljo, odtujitev, slabši odnos. Ničesar od naštetega si seveda nisem želela. Z osebami, ki so zame pomembne, sem si želela biti povezana in moje prilagajanje je bilo pravzaprav način, kako sem to povezanost ohranjala, ne da bi se tega sploh zavedala. Seveda povezanost lahko ohranjamo na različne načine, a moja definicija ohranjanja povezanosti vključuje tudi skupno preživljanje prostega časa. In prav to je tisto, kar sem s prilagajanjem dosegla, to je bila skrita korist, ki me je gnala, da sem delala usluge drugim. Ko na celotno situacijo pogledamo s tega stališča, se sliši precej hecno, ko rečemo, da se prilagajamo zaradi drugih. Kajti dejstvo je, da nas nihče ne sili, da se prilagodimo ali podredimo. To je odločitev, ki jo sprejmemo sami. Če bi nam bilo za odnos vseeno, ne bi niti za trenutek pomišljali, temveč bi vztrajali pri svojem, mar ne?
Dokler verjamemo, da stvari, ki jih počnemo, delamo zaradi drugih in za druge, bomo šteli, kolikokrat smo se morali prilagoditi mi in kolikokrat se je prilagodil partner. In želeli bomo, da sta ti dve številki izenačeni, saj če nas ima resnično rad, se nam bo prilagodil, tako kot se mi prilagajamo njemu.
Verjamem, da ni treba posebej poudarjati, kako kakovosten oz. bolje rečeno nekakovosten bo v tem primeru naš odnos. Če se zavedamo, da so vsa naša vedenja namenska, usmerjena k skrbi zase in za svoje dobro počutje, potem vsako štetje odpade. Jasno nam je, da s tem, kar počnemo, pravzaprav sledimo sebi in ne drugemu. Pa naj bo to v odnosu s partnerjem, starši ali otroki, prijatelji, nadrejenimi ali sodelavci. Vse, kar počnemo, vedno počnemo le zaradi sebe in zase.
Z ljubeznijo.
Petra
inspiracije