Tako kot smo se naučili hoditi in brati, tako bi se morali naučiti prepoznavati čustva in občutja.
Ko to znate, odnosi postanejo precej enostavni. Jasno vam je, kaj je vaše in kaj ne, kaj vam ljudje sporočajo in ne samo, kaj govorijo.
Bolj ko smo nesigurni, bolj se lovimo na besede.
V skrajnem primeru lahko celo izsilimo nek stavek, priznanje, obljubo in se na to obesimo. Kar si rekel/rekla, tega se je treba držati. Stavek, ki nam daje zagotovilo, da bo v prihodnosti vse v redu.
To zagotovilo rabimo zaradi naše nesigurnosti, zaradi nepredelanih ran preteklosti, zaradi demonov, ki divjajo v nas, zaradi prepričanj, ki nam ne koristijo, a jih ne zamenjamo, zaradi …
Vedno znova se lahko zaletavamo v druge ljudi, da niso dovolj dobri, pozorni, hvaležni, da nas ne cenijo ali ne cenijo tistega, kar smo naredili, da so nevoščljivi, da obrekujejo, da so zlonamerni, hudobni, da …
Vedno znova dopuščamo, da nas drugi ranijo, ponižajo, razvrednotijo, pa v resnici to delamo mi sami sebi.
Mi smo tisti, ki sebe polagamo v roke drugih ljudi v upanju, da bodo z nami ravnali prijazno, ustrezno, ljubeče.
Zakaj to delamo?
Neuslišana ljubezen povzroči veliko ran. In s temi ranami vstopimo v nov odnos z upanjem, da bo sedaj vse v redu.
Tudi druga oseba ima svoje rane in tako se najdeta dve ranjeni duši, ki druga od druge pričakujeta zacelitev ran preteklosti.
Nihče ne more tega narediti namesto vas.
Lahko vam stoji ob strani, vas posluša, vzpodbuja, bodri, tolaži, a rane lahko zacelite le vi sami.
Shujšate tako, da manj jeste in ne, da nekdo drug je manj namesto vas, srce okrepite s tem, da se pri aktivnosti zadihate in to vzdržujete vsaj pol ure in ne tako, da sede na kavču gledate šport po televiziji in še in še bi lahko naštevala.
Pravijo, da čas zaceli rane. Pa jih ne.
Čas naredi to, da se nakopičena energija rane razseje po telesu in ker ni več nakopičena, boli malo manj tako dolgo, dokler se bolj ali manj slučajno spet ne združi in po mesecih ali letih spet useka na plan.
Zato stvari, ki so razumsko jasne, za katere smo lahko celo hvaležni, da so se zgodile, še vedno bolijo.
Če ste zadovoljni s svojim življenjem, ga ne spreminjajte, če pa niste, se pa splača.
Če ste tesnobni, lahko v nelagodju čakate, da mine samo od sebe ali pa tesnobo skušate vedno znova odstraniti.
Ne gre čez noč, ne gre z enim poskusom, ker je tesnoba koktajl različnih prepričanj, čustev in občutij, ki so se nabirali nekaj let. Ampak sčasoma gre.
Če imate slabo samopodobo, je ne boste spremenili čez noč, po nekaj tedni pa že precej.
Ampak v obeh primerih delate; čakanje, da mine, je aktivnost, prilagajanje drugim, da dobimo občutek ustreznosti, je aktivnost, divjanje misli je aktivnost … in različno čiščenje ali imenujte kakorkoli želite, je tudi aktivnost.
Ničesar ne morem narediti namesto vas, lahko vam le vsak dan sproti težim z enimi in istimi stavki.
Razlika med prej in potem je tako osupljiva, da mi ljudje rečejo, kako naj to sploh komu povem, saj mi ne bo verjel.
In ne razlagajo, samo lažje in lepše živijo.
In tudi če bi razložili, bi bila samo nova informacija več, ki še vedno ne bi ničesar spremenila.
Objem,
Jana
Naročilo na individualno svetovanje in tretma info@studio-heliantha.si
inspiracije