Če bi me imel rad, bi …

»Zadnje čase se mi zdi, da sem sama za vse. Kuham, pospravljam, perem, likam, skrbim za otroke, on pa nič. Včasih se sprašujem, ali mu je sploh še mar zame. Če bi me imel vsaj malo rad, bi videl, da potrebujem pomoč, in bi pomagal tudi pri gospodinjskih opravkih.«

Takole se glasi delček sporočila, ki mi ga je pred kratkim poslala bralka blogov in me spraševala, ali razmišlja prav.

Vam njeno sporočilo zveni znano? Ste že kdaj pomislili, da če bi me imel rad, bi pospravil posodo? Ali če bi me imel rad, bi mi to tudi večkrat povedal in me objel? Ali pa, če bi me imel rad, bi šel z mano v gledališče? Mogoče, če bi me imel rad, bi me razumel? In še bi lahko nadaljevala.

Razmišljanje v slogu "Če bi me imel rad, bi …" je razmišljanje, ki naše življenje in naše odnose pospremi z obilico slabe volje in trpljenja.

Popolnoma po nepotrebnem. Naj razložim, zakaj.

Naredite anketo med znanci in prijatelji in jih vprašajte, kako vedo, da jih ima njihov partner ali partnerica rad oz. rada, in prepričana sem, da boste po nekaj začudenih pogledih in trenutkih za razmislek dobili zelo različne odgovore. Zastavite to vprašanje še sebi in svojemu partnerju in obstaja velika verjetnost, da se bodo tudi vajini odgovori razlikovali.

Ljubezen je nekaj, kar dojemamo vsak po svoje, vsak imamo svojo predstavo, kaj pomeni nekoga imeti rad, in v skladu s to predstavo se tudi vedemo. Težava nastopi, ker pogosto ne ozavestimo svojih definicij ljubezni in ne preverimo, kakšne definicije ljubezni ima naš partner. Tako npr. on razmišlja, da bo na mojem avtomobilu zamenjal pnevmatike in mi ga še opral in posesal ter mi tako izkazal ljubezen, jaz pa ob tem razmišljam: »Oh, ti moški, vse, kar jim je pomembno, je avto«.

Da ne bo prihajalo do nesporazumov in nepotrebne slabe volje, je pomembno, da ozavestimo svoje predstave o ljubezni in svoje definicije ljubezni ter se o njih pogovorimo s partnerjem.

Tako si bomo prihranili marsikateri trenutek slabe volje. Saj vemo, komunikacija je temelj dobrega odnosa. Če nekaj želimo, to povejmo. Če nas nekaj moti, povejmo. Ne pričakujmo, da nam bodo drugi brali misli. Te sposobnosti žal (ali na srečo) nimajo, niti je nimamo mi. Več o tem sem že pisala v zapisu Kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli?

Razmišljanje "Če bi me imel rad, bi …" je tako zelo pogosto, da obstaja velika verjetnost, da enako razmišlja tudi naš partner. In mu je morda nekako logično, da opravljamo določena gospodinjska opravila, saj če ga imamo radi, bomo to pač počeli.

Slabi volji in konfliktom se bomo v veliki meri izognili tudi z zavedanjem, da vse, kar počnemo, pravzaprav počnemo zase, v skrbi za svoje dobro počutje. 

Velikokrat namreč razmišljamo ravno obratno in verjamemo, da delamo zaradi drugih oz. za druge. V šoli smo se učili za učitelje in ocene, danes pospravljamo in kuhamo za partnerja in otroke, v službi delamo za šefa itd. Zakaj? Zato ker nam je mar zanje. In če bi bilo njim tudi, bi nam kdaj pa kdaj prišli nasproti, mar ne?

Takšen način razmišljanja me je spremljal precejšen del mojega življenja. Bil je nekako udoben, čeprav, roko na srce, nič kaj prijeten. Z njim sem se nekako postavila v položaj žrtve in odgovornost za svoje dobro počutje predala v roke drugih. Nekaj, česar nihče pri zdravi pameti ne bi naredil. Pa vendar to počnemo in se ob tem ne vprašamo, ali smo se res učili za učitelje in ocene ali pa morda zato, ker nihče izmed nas ne želi imeti občutka neuspeha. Ne vprašamo se, ali pospravljamo in kuhamo za partnerja in otroke oz. zaradi njih ali pa morda zato, ker v tem vidimo način, kako kot dobra partnerica in mama poskrbimo za svojo družino. Ne vprašamo se, ali delamo za šefa ali pač zato, ker si želimo zaslužiti denar, saj nam ta pomeni varnost in način za doseganje ugodja.

Morda se bo slišalo hecno, kruto ali neumno, a verjamem, da nas nihče nas ne sili, da počnemo, kar počnemo. 

Navsezadnje obstajajo ljudje, ki se ne učijo, ki ne končajo šole, ki ne kuhajo, ne pospravljajo in ne skrbijo za svoje otroke, obstajajo takšni, ki nimajo niti ne iščejo zaposlitve. Sprejeli so svoje odločitve, s posledicami katerih morajo živeti. Sprejeli so odločitve, s katerimi so poskrbeli za svoje dobro počutje – čeprav včasih na škodo drugih, pa vendar so sledili svojim notranjim motivom, ki so znani le njim oz. morda včasih tudi njim samim ne, če jih niso ozavestili.

Čeprav nas že od malega učijo, da je zunanja motivacija tista, ki je učinkovitejša, pa ostaja dejstvo, da smo ljudje bitja, ki smo zelo močno notranje motivirana. Naš motiv: počutiti se dobro. Vedno in povsod. Vprašanje pa je, ali se zavedamo, katerim svojim definicijam, željam, pričakovanjem in prepričanjem sledimo. Če ozavestimo te, smo na konju. Vedeli bomo namreč, zakaj počnemo, kar počnemo – izključno zaradi in za sebe – in s tem se bomo izognili številnim trenutkom slabe volje in nepotrebnim konfliktom.