Hiter življenjski tempo narekuje absorbcijo čedalje več impulzov, dražljajev, informacij v čedalje manjših časovnih intervalih. Ko opazujem sebe in sočloveka, vidim, da smo pogosto ločeni od svojega bistva: začeli smo verjeti, da nekdo drugi ve bolje od nas samih, kaj je za nas dobro. Katero hrano naj jemo, kakšna oblačila naj nosimo, s kakšno dejavnostjo naj se ukvarjamo. Kdo bi nam zameril, če ob vsem hitenju želimo poseči po instant rešitvi in se poslužiti možnosti, za katero mislimo, da nam je najbolj pri roki: na površju stvari smo s kotičkom očesa zaznali, da je določena hrana v akciji, da se nam bodo ob uporabi določenega šampona lasje najbolj bleščali in, da bomo svoji družini zagotovili optimalno varnost z vožnjo v določenem avtomobilu.
Prav takšen avtopilot sem do nedavnega vklapljala sama, ne vedoč, da se s tem odklapljam od svojega bistva. Odklop mi je dobro služil pri ograjevanju od čutenja. Naučila sem se odmakniti od jeze, zavisti, žalosti. Tega nisem želela občutiti, ker se tako človek naj ne bi počutil. Življenje naj bi bilo vendar magično in, če vsak trenutek ni bilo takšno, je bilo z mano nekaj narobe. To sem popravila tako, da sem določena čustva potlačila. Potem pa me je prešinilo: le kdo živi v moji koži vsa ta leta, da bi lahko najbolje vedel, kaj je zame dobro, če ne prav jaz? Poslušanje sebe je postal moj novi izziv. Ni bilo lahko seči pod površje, raziskati, kaj se skriva za določeno odločitvijo, se soočiti s strahovi in si dovoliti občutiti leta in leta zatajevane jeze, žalosti, razočaranja... Toda nagrada, ki me je čakala na drugi strani, je bila vredna vsakršnega napora. Skozi moj vsakdanjik tega nikoli docela končanega procesa vstopa v svojo polnost se je začela razlivati mavrica. Vse, kar sem morala storiti, je bilo začeti poslušati svoj notranji glas. Dihati. In, o, nekaj najbolj neverjetnega: tu in tam početi nič.
Življenje nosi, kar ima prinesti, le da zdaj v njem opazim to, za kar sem bila predolgo slepa. Z okrepljeno sposobnostjo doživljanja čustev in opazovanja si dovolim, da moje srce preplavi toplina pozdrava sinka, ko mi z dna stopnic maha s šopom ključev v eni in kurkumo, ki jo nese teti, v drugi roki. Solze hvaležnosti in ponosa mi stopijo v oči, ko mi hčerkica ljubeče ponudi solato, ki jo je prvič čisto sama pripravila. Nepopisna radost mi objame dušo, ko stopim v toplo, varno oazo domačega okolja, kjer lahko svobodno dam duška svoji ustvarjalni energiji. Ustavim se. Diham. Živim. Daleč od popolnosti, v milem naročju pristnosti, se odpiram polnosti. Nemara je prav to imel v mislih Paulo Coelho, ko je govoril o čarobnem trenutku, ki, da je morda skrit v odpiranje vhodnih vrat zjutraj ali pa kakšno od drugih tisoč navidezno nepomembnih stvari.
Čarobnost po mojem skromnem,a trdnem prepričanju namreč niso idealne okoliščine sanjskih proporcev - čarobnost se zame skriva v globokem doživetju trenutka. In potem še enega. In še enega...
inspiracije