Ne morem reči, da mi je Camino (romarska pot do Santiaga de Compostela v Španiji) spremenil življenje. To bi lahko rekla le, če bi želela doseči dramatičnost, s katero poeti radi pretiravajo, ko želijo poudariti neko bistvo. V resnici lahko rečem le, da je Camino zagotovo pomemben del moje sestavljanke in tega, kakšna sem danes. In prinesel mi je prelom. Zelo pomemben prelom, katerega pomembnosti sem se začela zavedati šele pozneje. Dal mi je delček, ki zapolnjuje mojo osebnost, in še bolj kot to, delček, ki povezuje vse druge.
Morda Camino sam po sebi nima neke čudežne moči
Morda je bistvo v močni odločitvi, da boš šel za spremembo tudi na konec sveta, če je treba. Dobesedno. Pripravljen si hoditi mesec dni in še več, da se toliko poglobiš v srž težave, tudi če ob tem fizično in psihično boli …
Morda je to bistvo, zakaj Camino ljudem spremeni življenje. Bistvena je njihova jasna namera odločitve, pri čemer Camino le pomaga pri dejansko storjenem koraku.
Včasih se ti po potovanju ne spremeni prav nič
Ne pogled, ne razmišljanja, ne občutja … Včasih pa ti potovanja življenje, tvoje doživljanje življenja, postavijo na glavo. Morda je bistven le pravi čas, pravi prostor. In ko je učenec pripravljen, pride učitelj.
Zato ni sam kraj tisti, ki te spremeni. Sam si se, kraj in doživetje sta ti pri tem le pomagala osvetliti določene stvari, ki jih sicer ne bi mogel ali pa bi za to potreboval več časa, če te poti ne bi opravil.
In kaj se pol leta po prehojenem Caminu še spremeni?
Prej zaznaš petje ptic, rahel vetrič, vonj cvetlic, sončni žarek, ki predira jutranjo meglico … Znaš se spontano ustaviti v trenutku in ga resnično občutiti. Postaneš bistveno boljši opazovalec. Bolj čutiš telo – kdaj je utrujeno, kdaj potrebuje premik, kdaj hrano, kdaj vodo … Manj gledaš na uro in koledar. Manj hitiš. Nekako veš, da bo vse prišlo in šlo in da se res nikamor ne mudi na tem svetu.
Zaveš se pomembnosti simbolike premikanja … Ni pomembno, kako hitro niti katero pot ubereš, samo da se premikaš in ne obstaneš na mestu.
Zaveš se lastnega dihanja. Zaznaš ga, večkrat. Začutiš, kako se umirjaš – dihanje je počasnejše, utrip bolj umirjen …
Naučiš se biti sam s sabo, zgolj s sabo, in se ob tem imeti lepo. Naučiš se le ležati v travi in gledati v nebo, brez potrebe po kakršnikoli umetno ustvarjeni zabavi, da zaposli tvoj um (televizija, radio, knjiga …).
Spremeni se ti lestvica pomembnosti stvari. Kar ti je bilo prej nadvse pomembno, zdaj izgubi vrednost, in nasprotno. Veš, da smo kljub materialnim razlikam v osnovi vsi na podobnem – vsi moramo prehoditi svojo pot. Včasih te obilje luksuznih stvari celo ovira, ker je nahrbtnik pretežak.
Omare zadihajo. Naučiš se živeti v minimalizmu in se ob tem dobro počutiti.
Bolj zaupaš življenju. Nekako spoznaš, da je veliko našega strahu iz vsakdanjega življenja zgolj nesmiselna iluzija. Tu spoznaš, da za preživetje, ne le za to, pravzaprav za lepo, svobodno in prijetno življenje, resnično ne potrebuješ veliko. Tudi v našem okolju ne, ki je prepojeno s trdimi suženjsko obarvanimi pravili Zahoda.
In zares začneš razmišljati, kaj si v življenju želiš. Kako želiš živeti. Nekaj, na kar v resnici številni sploh zares ne pomislijo …
Zato hodim in hodim in hodim.
Dokler bosta tu sonce in luna, bom poznala čas. Dokler bom slišala petje ptic in šum morja, bom vedela, da nikoli nisem povsem sama. Dokler bom znala prisluhniti srcu in intuiciji, bom vedela, kaj je moja pot. Dokler bom zaznavala znake narave, Vesolja, se bom počutila varno. Dokler se bom znala nasmehniti, ponuditi roko in čutiti sočutje, bom vedno obkrožena z ljudmi. Dokler bom cenila malenkosti, mi bodo dane velike stvari.
Dokler bom znala videti bistvo v poti sami, bo prijeten občutek doseženega cilja vedno tu, z mano.
Na letalu sem s školjko pokrovačo v eni roki in limonado v drugi gledala oblake. Takrat se še nisem zavedala, kaj mi bo pot dala. Nisem vedela, kakšne preizkušnje me čakajo doma. Nisem slutila, da moraš procese, ki jih predeluješ v drugem okolju, stran od čustvene navezanosti na okolje in poznane ljudi, predelati doma. Da je tam pravi boj. Ali, raje kot boj, recimo proces. Takrat tudi nisem vedela, kako drugače bom videla svet doma.
Vedela pa sem, da mi je pot zagotovo prinesla kaj dobrega. Če drugega ne, bom večkrat bosa stopila na travo, imela manj stvari in več doživetij, imela bolj odprte in pristne odnose, več gledala v oči in manj v oblačila ter se znala ustaviti v trenutku in ga zares začutiti. Morda pa je to tudi vse, kar resnično potrebujemo …
Preberi več o Petrinem romanju in njenih spoznanjih v njeni knjigi Camino – pot od suženjstva do svobode. Knjigo lahko po akcijski ceni (20 % ceneje) dobiš do 10. 2. 2019, nato bo na voljo po redni ceni.
Naroči roman CAMINO – Od suženjstva do svobode po akcijski ceni tukaj.
inspiracije