Brezpogojna ljubezen je odvečen izraz kot na primer "mokra voda". Ljubezen vključuje. Pogoji izključujejo. Tako preprosto je to. Ampak...
F*k, kok lepo se sliši!!!
In globoko v sebi čutim, da je zgoraj napisano resnica. Verjetno tudi ti. Toda to živeti v najbolj ranljivih, intimnih odnosih... ? V časih pokritih z oblaki obupa in razočaranja? Ljubezen ni razočarana, pravijo modreci. Človek pa je. Kako se naučiti - ne biti človeški? Biti božanski, skoraj brezčuten? Kot ladja, ki mirno pluje čez vihar, ko jo sredi morja premetava na vse strani in se bo zdaj zdaj raztreščila?
V središču sveta, ki pljuva po tebi, te zaničuje in te zlorablja za svoje (sebične) interese? Njihove igre ne zmoreš igrati.
V objemih, ki so ti dani samo, če si jih po njihovem "zaslužiš" in jih pomnoženo vračaš, ko jih oni rabijo (čeravno prav tisti dan žal nisi zmožen dati objema)? V temni noči, ko te on tepe, čeprav ne veš več niti zakaj in se sesedeš na tla oropan osnovnega spoštovanja? Po nekem čudnem naključju si si želel tega človeka samo ljubiti, ko si ga spustil blizu. Pa ni uspelo. Spet... spet si naredil nekaj napak. Ti sam si odgovoren, da on pije, da ni srečen, da si mu želiš pomagati, ga rešiti... mu pokazati pot v boljši jutri, da se da delovati tudi drugače. Spet si zalival rožo odnosa, ki jo je on brezbrižno pohodil. Zdelo se ti je, da si se razdal, izžel. Ljubezni pa ni od nikoder. Za nikogar. V lepoti novih poti, ko izgubiš vse, ker greš svojo pot, a te drugi preklinjajo, vpijejo, da si sebičen, ker si slediš. Tvoja pot jim ni po godu, moral bi izbrati njihovo.
V zgodnjem jutru, ko ti vzamejo otroka, ker je tako pač odločil brezčutni državni aparat, zaradi sistemske napake?
Na dolgem hladnem bolnišničnem hodniku, ko zdravnik naredi napako in izgubiš svojo najdražjo osebo, odgovornosti pa ne prevzame nihče? V deželi sramu, kjer se vse pometa pod preprogo, kjer se nosijo maske (in ne samo zaradi virusov), kjer se govori eno, misli pa drugo? Na krajih, kjer so mlade deklice tržno blago. Ljubljene zaradi izgleda, oboževane le za hip zaradi oprsja, žalostnih modrih oči in nedolžnih mehkih ustnic, na praznih zaslonih bede, kjer so ženske le predmet spolnih polaščanj? Na širnih planjavah, kjer človek - lovec ubije mladega volka, zajca ali košuto, ker je ocenil s svojim razumom, da jih je preprosto preveč? V tišini? Ker ne moreš več govoriti. Ker nimaš več kaj povedati. V samoti? Kjer si sam s seboj, s svojimi barvami duha, tudi, ko zato izpadeš čudak? V postelji... Pod klopco v parku, kjer te mimoidoči pohodi, ker si zanj navadna smet? Na cesti? Kjer si pristal, ker ti je država vzela delo.
Ali jo kdo zna živeti, ko ste vpeti v ta uvid, v izkustvo bolečine sobitja? Sploh zmoremo tako globoko čutiti in sočasno ne otopeti, zaradi presežkov občutenega? Jo zmoremo kazati prežeti s svojo zgodbo v vsej intenziteti čutenja, ker je opoj čustev utrujajoč in padec zato globok? Ko ste človeško senzibilni, ranljivi, občutljivi, utrujeni, zgarani in vas nihče ne vidi, ne sliši, ne razume, ne čuti? Ali jo udejanjate takrat, ko z ostrim rezilom življenje reže po vašem srcu, zabada rane v drobovje in v vas kliče...
Po njej. Po ljubezni...? Ker saj veste... življenje na tem planetu je "pač takšno".
inspiracije