Počasi se bližamo koncu tega in začetku novega leta. Vse staro je dobro pustiti za seboj in dati prostor novemu. A z vsem novim običajno pridejo tudi … nove skrbi.
Tokrat besedo namenjam pomembnemu vidiku naših življenj, ki nas, namesto da bi nas držal na varnem bregu, prej rine v prepad. Skrbi so ene izmed največkrat izpostavljenih tegob ljudi, ki k meni pridejo na terapijo. Ogromno je naslednjih skrbi: ali bodo zmožni skrbeti za dodatna lačna usta, ki bodo zdaj zdaj prijokala na svet, ali bodo zmožni ohraniti zakonsko oz. partnersko zvezo, ali bodo zmožni obvladovati odplačevanje kredita, pa ali bodo v prihajajočih praznikih kos vsem družinskih srečanjem ... Obstajajo še tiste že malodane absurdne, a zato nič manj boleče. Recimo, ali bomo izpolnili želje glede daril vsem članom družine. In kot da jih ne bi bilo že dovolj, z dodatnimi postreže še narava, ko nam z obilnim deževjem zalije klet. Ko nam nekatere uspe pustiti za seboj, pridejo nove. V naravi človeka je, da je skrben. A pretirana, predvsem pa odvečna skrb utesnjuje.
Skrbi izčrpavajo vranico
Da bi lažje razumeli posledice, ki jih prinašajo skrbi, poglejmo še njihov vpliv na naše fizično počutje. Skrbi izčrpavajo vranico. Ta organ v kitajski medicini imenujejo tudi druga mati organizma. Kot dobra mati vranica upravlja delovanje mišic telesa. V primeru šibkega delovanja tega organa lahko začutimo bolečine v nogah, rokah, popoldansko metalno izčrpanost, pogosto smo zaspani. Najljubša hrana postanejo sladkarije.
O vranici tokrat pišem, ker skrbi pogosto narekujejo naš sleherni dan. Zdaj vemo: sočasno izčrpajo naše telo. Nam na sončni strani Alp še toliko bolj, saj smo Slovenci – predvsem ko gre za tarnanje – strastni. V razgovore o križih in težavah potonemo s celim srcem.
K meni torej pogosto prihajajo predvsem zaskrbljeni ljudje. Spomnim se še iz časa mojih začetkov, ko so številni prišli na celostni masažni tretma. Med masažo sem pogosto opažala, da je meridian (energijski kanal) vranice najmanj vzdrževana cesta. Ta meridian obnavlja cirkulacijo, skrbi za metabolizem, hkrati pa odpravlja neravnovesje in sodeluje s preostalimi meridiani po telesu. Tako je človeško telo kot preplet cest, po katerih kroži življenjska energija ali či. Vsako neravnovesje in neznanje človeka izčrpata, pripeljeta do bolezni in obolenj. Zato pravim: morda je res koristno vedeti, kdo je trenutni gospodarski minister in kaj se obeta na področju reform trga dela, a nič ni vredno bolj kot znanje o sebi. Pozitivno je, če raziskujemo lastno telo, njegovo delovanje, čutimo njegove potrebe in se pravilno odzivamo na neravnovesja, cikle, skozi katere potujemo.
Včasih sanjam o tem, da bomo nekoč ljudje drugačni
Da bo šolski sistem naše zanamce najprej poučil o tem, kdo so, da se bodo čutili od znotraj in blagoslavljali svoje telo kot kak svetel dom, ki služi duši, da v njem lahko manifestira sanje. Brez tega človeku odteka energija k zunanjim okoliščinam, ki v nas vedno znova prebujajo zaskrbljenost. Ukvarjamo se s svetom, namesto da bi se s seboj. Vem, gotovo se bo našel kdo, ki bo pritiskal na našo vest z izjavo: »To je egoistično, treba je rešiti svet.« A povem vam … vi ga gotovo ne boste. Prav gotovo ne, če ste izmozgani, zaskrbljeni in brez trohice vitalne življenjske energije, ki je bistvena tudi za to, da se zna posameznik modro odločati, da črpa neomejene darove in ideje iz svojih globin.
Ukvarjamo se s svetom, namesto da bi se s seboj.
Zato je dobro vedeti, da v življenju obstaja veliko poti. A samo ena je prava. To je pot pozornosti in verjemite mi, da se vsak slej ali prej znajde na njej. Človek želi v resnici spoznati življenje, samega sebe. Ko postopoma razkrivamo skrivnosti življenja, lažje zaživimo. Najdemo namreč pot vase, ki je zadnje čase tako 'moderna'. Ne le vrabčki, tudi spletna socialna omrežja čivkajo o tem, da je biti duhoven zdaj 'IN'. A v resnici ne gre za to, da gremo s tokom zadnjih modnih muh. Šli naj bi s tokom, ki ga napaja studenčnica naše duše.
Ko se prepustimo temu toku, pridemo do svojega jedra, stojimo pred rajskimi vrati
Za njimi se skriva svet, ovit v drugačne barve. Skrbi, jezo, obsojanje, strahove … zamenjata mir in ljubezen. Tu so vrata, ki vodijo na vrt, kjer raste rožica za vsako bolezen. In ta vrt je nekje v vas. Najdite ga.
Zato danes svoje pisarije končujem s povabilom, da se opogumite in vložite čas vase. Za koga oziroma kaj se bomo v življenju trudili, če ne zase in za lastno zadovoljstvo? Na koncu boste tako ali tako imeli samo sebe in to, kar ste napravili iz sebe. Vse vam lahko vzamejo, le kar nosite znotraj, ostaja vam. Naj bo tisto najgloblje zato skrbno negovano. Na tem mestu je skrb dobrodošla, saj ne izčrpava, temveč izpopolnjuje.
Kolikokrat na dan se torej spomnite vranice, da jo sploh imate? Jo čutite in kolikokrat vas oblije hvaležnost, ker ta organ brezpogojno deluje za vas noč in dan?
Kako torej izbrati pot brezskrbnosti?
Nekje je treba začeti. Meditacija je vaša moč. Je pot pozornosti. Bodite pozorni na svoja čustva, na spremembe v sebi. Postanite izurjen opazovalec skozi prakso. Zaprite oči, začutite, kako blagodejno je. Najdite pot v tisti rajski vrt, ki ga opisujem.
Po redni praksi meditacije (poudarjam – REDNI) v vas zazveni bistveno, skrbi izvodenijo. Odplavi jih reka, ki je včeraj prestopila sosednji breg. Jih odnese v ocean, kjer postanejo tako majhne, nepomembne. Olajšani in razbremenjeni lahko po poti brezskrbnosti mogočno stopite v življenje in iz vsakodnevnih bojev ne prihajate polni ran, ki vam jih zadajajo tam zunaj. In ko človek stoji na svojih nogah, ko ve, kdo je, in zna poskrbeti zase, se rodi upanje, se rodi plemenito dejanje, ki vodi k lepšemu jutri.
inspiracije