Sedem milijard ljudi nas živi na majhnem planetu. Obstajamo v neskončnosti prostora. V svojem bistvu smo sami. Sami smo prišli na ta svet in sami ga bomo tudi zapustili. Velika skrivnost našega krhkega obstoja je, kako to osmišljamo. Morda nas prav dejstvo, da smo sami v Vesolju, drži skupaj. Morda prav zaradi samote potrebujemo drug drugega. Pletemo kvantno mrežo. V njej ste vi, v njej sem jaz, v njej smo vsi. Vsi skupaj smo eno, a se kljub temu včasih počutimo tako sami.
V naši človeški naravi je, da se povezujemo, družimo, pa vendar v to prevečkrat vstopamo s pričakovanji, da bodo drugi zapolnili našo eksistencialno praznino. Strah pred tem, da naše življenje ne bi imelo smisla, nas žene na različne poti, kjer vsak od nas pušča svoje sledi.
Človeška želja po bližini se lahko kaj hitro prelevi v uničujočo odvisnost
Svoj smisel iščemo tudi v partnerskih odnosih in naravna človeška želja po bližini se lahko kaj hitro prelevi v uničujočo odvisnost. Zakaj? Ker iščemo svojo boljšo polovico, kot to imenujemo sami. Boljšo? Polovico? Že sam izraz nam pove vse. Če iščemo boljšo polovico, pomeni, da smo mi slabši. Manjvredni. Mislimo si, da nas bo ta ‘boljša’ polovica končno ovrednotila, le najti jo moramo. Kaj pa pomeni polovica? Da smo prepolovljeni? Mar hodimo po svetu z eno nogo, eno roko in s polovico glave? Zakaj se torej počutimo kot polovica, ki mora najti drugo polovico, da se bomo končno počutili kot celota?
Pa vendar zakon privlačnosti deluje tudi tukaj in polovica slej ko prej najde svojo drugo polovico. Občutek imamo, da je naše življenje končno dobilo pravi smisel, vse dokler ne pride do težav in ugotovimo, da imamo ob sebi nič drugega kot le še eno polovico, ki nas nikakor ne more povezati v celoto. In tako gremo naprej v novo iskanje zmotno misleči, da je bila to le napačna polovica. Da prava še pride. Redko pa se vprašamo, ali ni morda napačno prav naše dojemanje izpopolnjujočih odnosov.
Ali ni morda napačno prav naše dojemanje izpopolnjujočih odnosov?
Dokler sebe dojemamo kot polovico, bomo v svoje življenje lahko pritegnili le še eno polovico. Si tega res želimo? Si želimo polovičnih odnosov? Odnosov, v katerih obe polovici druga v drugi iščeta nekaj, kar bi ju zapolnilo? Polovica nikoli ne more zapolniti druge polovice. In tak odnos nikoli ne more nastati na temeljih resnične ljubezni, čeprav je prav to tisto, po čemer globoko v sebi hrepenimo.
Če si želimo pristnih, osrečujočih partnerskih odnosov, ki izpopolnjujejo in ne zapolnjujejo, moramo takšen odnos najprej vzpostaviti sami s seboj. Sami v sebi moramo najti tisto, kar zaman iščemo drugod. Sami sebi moramo dati vrednost, drugače bomo v drugih vedno iskali le potrditve. Same sebe moramo ljubiti najprej, drugače nam partnerjeva naklonjenost nikoli ne bo dovolj. Sami moramo ubrati poti, kjer bomo puščali svoje sledi. Takrat naše življenje dobi smisel in takrat sami postanemo svoja celota.
Celota ne potrebuje dodatnih polovic, še manj ‘boljših’ polovic. Celota ne potrebuje več ničesar, saj je sama sebi dovolj. Življenje celote je samo po sebi že dovolj lepo. Še lepše pa je možno le takrat, ko ta celota sreča drugo celoto. Iz čiste želje, ne potrebe. In le iz takšne združitve se lahko med njima rodi čista in resnična ljubezen.
Brez pričakovanj, brez omejevanj, brez pretvarjanj, brez olepševanj, brez mask in brez dram.
Dve bitji, ki sta v svojem bistvu to, kar sta, se sprejemata takšni, kot sta, se spoštujeta, si zaupata in sta drugo z drugim popolnoma iskrena. Dve bitji, ki ne zapolnjujeta nikakršnih praznin, temveč se dopolnjujeta. Drugi drugega spodbujata in skupaj rasteta. To so temelji, ki jih ne zamaje niti največji vihar.
Takšna ljubezen lahko ustvari vse in še več.
Takšna ljubezen obstane skozi prostor in čas.
Takšna ljubezen pusti največje sledi.
inspiracije