Ob pojavu bolezni v družini, se to dotakne vseh družinskih članov. Vsak izmed njih pa to doživi na svojstven način, ki je lahko odvisen tudi od oblike in načina pojava bolezni (ali se je bolezen pojavila nenadoma in v kakšni obliki ali pa je bila prisotna že dlje časa in se je poslabšalo njeno trenutno stanje).
Možni odzivi družinskih članov na bolezen so lahko:
- Strah pred poslabšanjem bolezni, pred tem, kaj bo in kako daleč lahko bolezen gre, tako pri bolniku, kakor tudi pri svojcih
- Žalost, saj bolezen predstavlja izgubo ali okrnjenost zdravja, mobilnosti, pri težjih oblikah tudi samostojnosti.
- Krivda in spraševanje: »na kak način sem prispeval/a k pojavu bolezni?«, pri svojcih se lahko pojavi spraševanje v smislu: »premalo sem naredil/a, moral/a bi narediti več«.
- Jeza in spraševanje: »zakaj se mi to dogaja?«, »tega si ne zaslužim«.
- Umik v samoto
- Občutek nemoči še posebej, če je oseba zaradi bolezenskega stanja odvisna od drugih, pri svojcih pa se občutek nemoči lahko pojavi, ko mu želijo pomagati vendar več ne vedo na kakšen način še.
- Občutek obupa se lahko pojavi, kadar oseba zaradi bolezenskega stanja ne vidi več lepih in pozitivnih stvari, ki jih (kljub bolezni) še vedno doživlja.
- Sram se lahko pri bolniku pojavi ob okrnjeni sposobnosti skrbi zase ali pa pri svojcih npr. pri otrocih, ki opazijo, da je njihov starš/sorojenec drugačen od ostalih ali se zaradi bolezni drugače vede.
- Zanikanje bolezni
Ne glede na to kakšni do odzivi in katera čustva in občutja se ob pojavu bolezni pojavijo pri družinskih članih, je pomembno, da to ubesedijo in »predelajo«. To lahko družina stori tudi z vključitvijo objektivne osebe (pomoč v obliki razbremenilnega pogovora, svetovanja, podporne skupine), ki z družino ni čustveno povezana in, ki omogoči varen in diskreten prostor za izražanje stisk in občutij ter posledično tudi razbremenitev posameznega družinskega člana.
Način soočanja družine z boleznijo je odvisen od konteksta bolezni (pojava bolezni, stopnje bolezni in podobno) ter tudi od načina prilagajanja družine (ali bo družina bolezen lahko sprejela in posledično prilagodila in pre-organizirala svoje življenje bolniku-svoj čas, skrb zanj ter prerazporedila naloge in obveznosti. Pri soočanju z boleznijo je pomembno, da družina, kljub težkim občutkom bolezni ne zanika. S »sprejetjem« bolezni se bo družina z njo lažje spopadala in ji tudi po potrebi prilagodila družinsko življenje. Pomembno je tudi, da se člani družine »spoznajo« z boleznijo, pridobijo o njej in tudi o možnostih zdravljenja vse potrebne informacije. Vsekakor pa ne smemo pri soočanju z boleznijo tudi nasloviti, ubesediti in izraziti občutij, ki so se ob tem pojavila pri posameznih članih.
Kako otroci doživljajo bolezen družinskega člana?
Otroci različnih starosti bolezen družinskega člana dojemajo različno. Mlajši otroci bolezni morda še ne bodo dobro razumeli, kljub temu pa bodo začutili, da se v družini nekaj dogaja oziroma, da se je nekaj spremenilo. Stisko, ki jo mlajši otroci doživljajo ob pojavu bolezni pa izražajo predvsem vedenjsko, kar pomeni, da so lahko nemirni, jokajoči, razdražljivi, pričnejo gristi nohte in podobno. Šolski otroci bodo nekaj malega v zvezi z boleznijo že razumeli, stisko pa lahko odražajo skozi zaskrbljenost, strah pred poslabšanjem, občutijo lahko tudi krivdo (kaj če je nekdo zbolel, ker nisem bil/a priden/na). Pri starejših otrocih in mladostnikih lahko ob doživljanju bolezni pride tudi do preobremenjenosti, jeze in žalosti.
Ne glede na to ali je otrok še mlajši ali že starejši je priporočljivo, da se mu takšne stvari ne prikrivajo. Otrok lahko namreč tudi v primeru, ko bolezni še ne razume popolnoma to začuti ali »posrka« to vzdušje in to izraža vedenjsko. Seveda pa je potrebno to otroku razložiti na njemu razumljiv način. Priporočljivo je tudi, da starša izražata svoje doživljanje v zvezi z boleznijo, saj bosta s tem tudi otroku omogočila varen prostor za izražanje.
Ker pa lahko pojav bolezni v družini tudi pri ostalih članih in ne samo pri bolniku doprinese k občutku (pre)obremenjenosti, je pomembno, da tudi ostali družinski člani poskrbijo za svoje psihofizično počutje in zdravje. Saj veste, le kadar smo tudi sami psihofizično dobro, lahko dobro poskrbimo tudi za druge!
Pri skrbi zase lahko poiščemo pomoč v obliki svetovanja ali razbremenilnega pogovora. Sama vodim individualna, družinska in partnerska svetovanja, kakor tudi razbremenilne pogovore. V slednjem lahko oseba izraža svoje doživljanje v zvezi z boleznijo, sama pa ji pri tem pomagam naslavljati čutenja, ki se v zvezi s tem pojavijo. V kolikor se tudi Vi včasih počutite preobremenjeni, me lahko za rezervacijo termina ali več informacij kontaktirate na info@lucka-svetovanje.si ali 051-646-813 ali pa obiščete tudi mojo spletno stran www.lucka-svetovanje.si.
Ena izmed možnih oblik pomoči, tako za bolnika, kakor tudi svojce so PODPORNE SKUPINE. Na srečanju podporne skupine lahko udeleženci spregovorijo o stiskah v zvezi z boleznijo ali tudi drugih vsakodnevnih izzivih. Izmenjujejo se tudi mnenja in izkušnje, pogovor pa teče tudi o vsakodnevnih stvareh in ni vedno vezan na samo bolezen. Ker gre znotraj podporne skupine za osebe s podobnimi izkušnjami, to doprinese k razumevanju in povezovanju med udeleženci. Sama trenutno vodim podporno skupino za otroke in mladostnike, katerih starš je bolnik z multiplo sklerozo; v skupini imamo še nekaj prostih mest. Prav tako me za vodenje podporne skupine lahko kontaktirate tudi posamezniki ali skupina posameznikov, ki se spopadate z drugo boleznijo ali stiskami. Za več informacij sem na voljo na info@lucka-svetovanje.si ali 051-646-813. Lahko pa tudi obiščete mojo spletno stran: www.lucka-svetovanje.si
inspiracije