Zakaj še kar trpim? Kaj je narobe z mano?
Včasih, ko želimo pozdraviti svojo bolečino ali ji odpustiti ali jo sprostiti ali celo 'sprejeti', se je v resnici želimo znebiti. Tukaj se pojavi upor sedanji izkušnji. Ne želimo, da je ta trenutek takšen, kot je. Ta trenutek postane tvoj sovražnik, kajne? Želiš si biti nekdo drug, nekje drugje: v drugem telesu, v drugem življenju. Zato ...
Sebe razdvojiš; ti proti svoji bolečini
Bolečino vidiš kot oviro, blokado na poti do miru in svoje celovitosti ali kot nekakšno kozmično napako. Počutiš se, kot da se je tvoj celotni organizem zarotil zoper tebe, da si izgubil bitko, da si poražen, da si izgubljen primer, da je ozdravitev daleč daleč stran, da si žrtev.
Bolečina je pogosto povezana z občutkom poraza, zapuščenosti, sramu, obupa, tega, da se počutiš, da si nekaj naredil narobe. Neprijetni občutki so pogosto neločljivo povezani z mislimi, zgodbami o ubogem, poraženem jazu.
Prosim, razumi: zdravljenje ne pomeni nujno, da bo bolečina izginila
Ne, zdravljenje mogoče zahteva, da bolečina ostane, danes. Da se mogoče celo okrepi. Saj zdravljenje ni končna destinacija, ampak vedno pristotno vabilo, da se spomniš, kdo v resnici si. Je klic k ljubezni, v vsakem trenutku našega življenja. In v ljubezni tvoja bolečina ni napadena, zanikana, zavrnjena. Ne, ponujen ji je dom. Ti nisi v bolečini, bolečina je v tebi, objeta v prostornosti tvoje ljubezni. Je celo spoštovana zaradi tega, kar je: močan izraz življenja samega, ne glede na to, kako zelo nezaželena ali nepričakovana, intenzivna ali neprijetna je.
Bolečina ni tvoj sovražnik, ne bojuje se proti tebi, ampak si samo obupno želi biti vključena, objeta. Ni grožnja, ampak najverjetneje tvoj največji učitelj, tvoj najmočnejši klic k prisotnosti, k življenju samemu.
Bolečina je definitivno 'tough love'
Bolečina je tista ljubezen, ki je neizprosna. A neizprosna je samo zato, ker ti želi dobro.
Je starodavno povabilo, da izpustiš vse svoje sanje in predstave o tem, kakšen bi ta trenutek moral biti, in ga v resnici častiš takšnega, kot je. Povabilo, da si dovoliš biti prostoren, prostoren dovolj, da lahko v tebi sobivata tako bolečina kot veselje. In mogoče celo povabilo, da postaneš hvaležen za življenje, ki ga imaš, za vsak svoj dih, hrano, ki ti je na voljo, zmožnost, da ljubiš, da odpuščaš, da se povezuješ in da najdeš počitek tudi v najtemnejših časih.
Mogoče ti prav tvoja bolečina prinaša zdravilo
Mogoče ti hoče pokazati, da se ustavi, bodi prisoten in ne jemlji ničesar za samoumevno. Ne hiti kategorizirat stvari, dogodkov, situacij, ljudi ... kot dobre ali slabe, ampak si namesto tega prizadevaj k preseganju teh nalepk.
Odpira se ti povabilo k temu, da si do današnjega dne malo prijaznejši, naj bo še tako hud in krut.
Ne galopiraj proti uničenju bolečine, ampak upočasni, postani radoveden, občuti njen ogenj, njeno okrutnost, njeno golo živost.
Bolečina bo mogoče izginila jutri. To je mogoče, a ne obešaj se na lažno upanje. Zanima nas le resnica, sedaj, takšna kot je, gola. Bolečina zahteva resnico, resnico tega trenutka. Zato se danes priklonite bolečini, dokler je še tu. Poglej nanjo kot na gosta, ne grožnjo.
Prisotnost je najboljše zdravilo, ne glede na to, kakšna zdravila že jemljemo za naše fizično ali psihično zdravje. V prisotnosti, povezani s svojim dihom, zemljo, prenehamo biti žrtve, saj smo uglašeni s tem, kar je, predani briljantnemu in mističnemu vesolju. In to je skrivnost pravega zdravljenja. Sprejeti to, kar je sedaj, v tem trenutku, in temu reči JA.
Tvoja bolečina, to, kar občutiš kot bolečino, je mogoče v resnici prav zdravljenje. Bolečina je tukaj, da te opomni na tvoj pogum. Mogoče še ni njen čas, da izgine. Mogoče ima še delo, prinaša še kakšno zdravilo, darilo ...
Zatovi si svojo knjigo v tiskani ali Kindle verziji na Amazonu, TUKAJ. »
inspiracije