Ljudje se večkrat trudimo ugajati, biti »normalni« in sprejemljivi za družbo. Kot otroci še nimamo težnje, da bi bili ukalupljeni in takrat spontano počnemo stvari, ki izhajajo iz naše prvinskosti.
V šoli ali pa že dosti prej, se seznanimo z »normalnim« in prenehamo sprejemati sebe.
Ko bi prej vedela, da ni poanta v tem, da si kot drugi, temveč, da si upaš biti to kar si, bi mi bilo zlasti v obdobju šolanja veliko lažje. Da mi ni potrebno skrivati tega kar sem, četudi velja za drugačno, posebno in morebiti tudi čudaško. Vendar se s tem nisem sprijaznila.
Na vso moč sem se trudila biti »normalna«. V glavi sem nenehno vrtela film, da moram biti sprejeta in spadati nekam. Da me bodo ljudje gledali po strani in se mi posmehovali, če bom »bluzila« o svojih »posebnih« zanimanjih. Ker sem želela biti sprejeta, sem zatrla svoje darove in se jih celo sramovala, dokler nisem dojela, da sem jaz tista, ki se mora sprejeti.
Sprejemanje sebe ni šlo z lahkoto in marsikaj v mojem življenju se je moralo porušiti, da sem pričela dojemati, da je prišel čas, da zopet postanem jaz. Ker, če naj bi spadati med »normalne« sodilo zatiranje domišljije, resno in togo razmišljanje ter sledenje vsem možnim pravilom, potem pa že raje spadam med »čudake.«
Marsičesa o sebi ne zmoremo obelodaniti, ker to ne predstavlja istega kot pa, če bi povedali, da smo kupili novo majico s srčkanim napisom. :)
A ko vendarle pokažemo kdo smo in kaj nas zanima, se najde še marsikdo, ki se mu dogaja podoben scenarij. Mnogo ljudi se sooča z ne sprejemanjem okolice, ker pač ne spadajo v okvirje »normale.«
Ne najdejo se v tem, da bi vsak dan počeli eno in isto rutino, ubili svojo prvinsko radost in živeli ter razmišljali tako kot se "mora", kar se dogaja v večino sistemih, ki vzgajajo kopije in klone, ki v življenju počnejo podobne stvari, ne živijo namreč tistega kar so, temveč nekaj kar s(m)o bili naučeni, da naj bi bilo "normalno". Veliko (mladih) ljudi je izgubljenih – pogosto namreč počnejo nekaj čisto drugega kot pa čutijo, da je za njih.
"Izgubljena" sem bila, ko sem hotela spadati v okvirje "normalnosti", vendar takrat nisem bila srečna. Mislila sem, da je zaradi tega, ker se ne morem "stlačiti" v neke kalupe, nekaj narobe z mano. Potem pa sem ugotovila, da zame in mojo svobodo ne more obstajati okvir. Če bi obstajal, to nisem več jaz, temveč kopija nekoga drugega.
Tukaj pa nismo z namenom, da smo kloni in kopije, temveč, da smo to kar v resnici smo!
Unikatna bitja s svojevrstnimi izkušnjami. Mnogo nas ima že od otroštva zelo razvito intuicijo in se zaveda, da obstaja več kot zgolj človekovo fizično telo. Občutimo, zaznavamo in vemo marsikaj, imamo ogromno darov, a so pogosto neizraženi, neraziskani, potlačeni in nerazumljeni. A v resnici so samo "drugačni."
Prva stvar, ki jo lahko narediš je ta, da se sprejmeš brez obsojanja kakšen bi moral - a biti. Daš si "dovoljenje," da samo si.
Meni zelo pomaga intuicija in kljub temu, da so njeni napotki včasih precej "nori", jo vedno bolj upoštevam. Intuicija je kot mišica. Bolj kot jo treniraš, bolj močna je in bolj intenzivno opozarja nase. Včasih ne vemo ali je domišljija ali intuicija, vendar konec koncev to sploh ni toliko važno, saj dejansko vse izvira iz istega vira in samo za naše dobro je, da ga upoštevamo.
Raziskujte in odkrivajte kdo ste, ker bolj boste to vedeli, bolj boste v svoji moči. Tako tudi stojiš za tem in slediš SEBI. Torej v kaj počnete brez napora in brez, da bi se morali posebno truditi za to in imate v sebi že od rojstva? To so vaši darovi in posebnosti, ki niso tam brez razloga.
Svoje posebnosti in darove imamo zato, da jih izrazimo. Tako se nekdo spomni in tudi sam prične zavedati svojih.
Nekdo mora slišati, da se opogumi in tudi sam spregovori.
Nekdo bo tako pričel ceniti sebe, to pokazal še drugim in nastala bo verižna reakcija lepšega odnosa do sebe in navsezadnje mnogo lepšega sveta.
Tukaj namreč nismo z namenom, da bi bili »normalni«, temveč zato, da živimo sebe!
inspiracije