Bivanje v "ne vem"

Moje letošnje poletje je bilo drugačno, kot so običajna. Intenzivirale so se mi ene zdravstvene težave, s katerimi se že nekaj časa ukvarjam in ko sem iskala pot za zdravljenje, se je izkazalo, da je moje telo še vedno v travmi, za katero sem mislila, da je že zdavnaj razrešena.

Realnost me je zadela kot strela z jasnega! Težko sem prebavila dejstvo, da sem očitno  predelala samo ene nivoje travme, medtem ko je bilo moje telo še vedno ujeto v strahu in paralizi, čeprav tega nisem čutila. »No, toliko o mojem napredku!« sem zagrenjeno pomislila, ko sem se spomnila, koliko časa, energije in denarja sem namenila prav razreševanju tega. Potem sem sprejela situacijo, kakršna je, sprejela sebe, kakršna sem in se lotila dela. Od začetka in na vseh nivojih.

Vse moje prejšnje visokoleteče želje so se spremenile v eno samo prioriteto. Izkusiti, kako je biti v popolnoma sproščenem telesu in kako drugače je možno izkušati življenje, ko v tebi ni več sledu travme. To je zdaj moja misija.

Spustila sem se v notranje podzemlje. Odprla se je loputa mojega nezavednega in prišla sem v stik z najbolj odtujenimi deli sebe. Z nekaterimi od njih v svojem več kot dvajsetletnem raziskovanju sebe nisem bila v stiku še nikoli! Spoznala sem svoj »zombi land«. Več kot dva meseca sem delala (še eno) intenzivno rekapitulacijo svojega življenja in jo tokrat doživljala s perspektive nezavednega. Deli mene v moji senci, vsi moji zombiji, ki sem jih nevede potlačila, zanikala, zavrnila, se jih bala … so bili namreč še kako živi in so v mojem nezavednem ves čas živeli svoje peklensko paralelno življenje. Zdaj smo se končno srečali in se začeli integrirati.

Korak za korakom sem uvidela, kdaj in zakaj sem te zombije ustvarila, kako sem z vsakim njihovim izgonom v nezavedno izgubila del sebe in kakšne strategije preživetja sem ob tem razvila in ponotranjila. In medtem, ko sem odrasla in počasi postajala nekdo (jaz?), so ti zombiji ostali v travmi in so se v mojem nezavednem celo moje življenje borili za svoje preživetje. Eden od njih mi je celo zelo nazorno povedal, da me lahko ubije in v tistem trenutku mi je bilo popolnoma jasno, kako lahko uničimo sami sebe. Začela sem razumeti tudi njih, čeprav se mi je vmes mešalo, se mi bruhalo in sem v svoji pretirani občutljivosti šla skozi vsa možna čustvena stanja. Tudi večkrat na dan. Večkrat sem se resno vprašala, če bom sploh kdaj prišla ven iz tega.

Potem se je zgodil naslednji preskok. Nov nivo lastnega mentoriranja. Začela sem videti, kako so v določenih situacijah ti zombiji iz mojega nezavednega upravljali moje življenje, tudi takrat, ko sem mislila, da ga upravljam sama. Kako so me peljali v določene izkušnje ali pa me pred določenimi izkušnjami zadrževali pod krinko intuicije, vizije in celo občutkov. Videla sem celo, kako so določene duhovne izkušnje lahko plod delovanja naših lastnih zombijev, ki se igrajo z našim umom in psiho in nas držijo ujete v peklu ali nebesih. 

WTF???

Zaletela sem se v nevidni notranji zid. Začela sem dvomiti v vse. V sebe, v svoje odločitve, v svoje sanje, vizije, intuicijo. Kaj je res in kaj iluzija? Za vsako najmanjšo stvar sem se začela spraševati, kdo, kateri del mene to vidi, misli, čuti, ve … Kdo, kateri del mene zdaj sprejema odločitev? Kdo, kateri del mene si nekaj (ne) želi? In zakaj tako vidi, misli, čuti, ve? Zakaj sprejema prav to odločitev? Zakaj si nečesa (ne) želi?

Začela sem se spraševati, kdo sploh sem? Sploh, ko sem uvidela, kako sem se že v otroštvu adaptirala na določeno verzijo sebe in jo potem celo življenje v različnih odtenkih preigravala bolj ali manj zavestno. Začela sem se spraševati, kakšna bi bila, če bi se moje življenje odvijalo drugače? Vse skupaj je šlo tako daleč, da sem eno jutro začutila, da se moram odvezati od sebe. In sem naredila pogreb vsega, kar sem mislila, da sem ali da nisem. Na vseh nivojih, od človeškega do duhovnega. To je bil seveda samo prvi korak, naloga še ni opravljena in kaj bo sledilo, ne vem.

»Ne vem,« je trenutno moj najpogostejši odgovor na vse. Marsikaj, kar sem mislila, da sem, ali da vem, ali da je tako, ali da tako deluje … je zdaj pod vprašajem in ne vem, kdaj se bo to spremenilo, če se sploh kdaj bo. Počutim se, kot da sem si sezula ene čevlje, ker v njih ne morem več hoditi, novih pa še nimam. In tako sem zdaj v tem. Bosa v »ne vem«. 

Najprej sem se počutila zelo nelagodno, ker ta »ne vem« močno prežema tako mene kot vse pore mojega življenja. Ko sem zaslutila, da se lahko zruši vse, kar mi v tem trenutku še predstavlja občutek varnosti, sem si seveda želela vsaj nečesa oprijeti. Pa se ne morem. Ne morem se držati nečesa, za kar ne vem, da ni morda samo iluzija. Prav tako pa nočem ustvariti novih iluzij, na nobenem nivoju, ne glede kako privlačne se morda zdijo. 

Potem pa sem počasi v tem polju neznanega začela čutiti tudi mir in radovednost. Predvsem radovednost, kaj se skriva za tistim nevidnim notranjim zidom, ob katerega sem trčila. Kajti v njem sem opazila tudi razpoke, skozi te razpoke pa zaslutila nekaj, česar sem se v zadnjih treh letih nekajkrat samo bežno dotaknila. Svobodo! Priznam, začela sem se spraševati, če ni morda ravno polje »ne vem« - beri, razpadanje vsega znanega- pravzaprav ena od postaj na poti do nje. Ampak … sem spet pri vprašanju. In pri istemu odgovoru. Tudi to bi namreč lahko bila samo še ena iluzija. 

Imam sicer občutek, da nisem sama v tem polju, da se nekaj podobnega, kar trenutno doživljam na osebni ravni, dogaja tudi na kolektivni, čeprav, zdaj že veste, kaj bom rekla … Ne vem.