Bi šli na zmenek s seboj?

Hm, zanimivo vprašanje, kajne? 
 
Saj ni pomembno, ali ste v odnosu ali ne. Zastavite si to vprašanje.
 
"Ali bi šla/šel na zmenek s seboj?"
 
 Če je odgovor da, vam resnično čestitam, ker to namreč pomeni, da ste si všeč takšni, kot ste. Da ste v dopuščanju tega, kdor ste.
 
Za vse tiste, ki pa ste odgovorili ne ...
 
Vem, kako je – tudi sama še pred nekaj leti ne bi šla na zmenek s seboj.
 

In če ne bi šli mi sami, zakaj nas čudi, da ne gre nihče drug? Ali pa se čudimo, da pritegnemo nekoga, ki nas obsoja? In ga potem obsojamo, ker nas obsoja? :)
 
 
Ta odgovor, da ne bi šli s seboj na zmenek, je namreč pokazatelj, da se obsojate.
 
Na različne načine menite, da niste v redu, da bi se morali nekako popraviti, pa ne glede, ali gre za telesno podobo ali pa za to, da' popravite' sebe kot bitje, kot to, kar ste.
 
Grrr, uh, ko bi sama vedela to že prej, bi bilo moje življenje veliko veliko lažje.
 
Sprejmemo laži o sebi, češ, da je nekaj narobe z nami, da se moramo 'popraviti', da se moramo prilegati v škatlico, model, ki ga je ustvaril nekdo drug in v katerega sploh ne spadamo.
 
In si potem vse življenje prizadevamo, da bi se končno enkrat prilegali v ta model, toda kar nekako ne uspe. Pa tudi če uspe, tam ni tistega zadovoljstva, za katerega smo mislili, da ga bo to prileganje prineslo.
 
Kaj, če vam zdajle predlagam, da prenehate?
 
Ker ne boste nikamor prišli. Razen do še večjega obsojanja sebe.
 
Kaj, če vam zdajle predlagam, da takoj zdaj opustite vse sodbe sebe?
 
Kaj, če vam povem, da z vami ni bilo nikoli nič narobe in nikoli nič ne bo narobe?
 
Kaj, če je z vami vse samo prav?
 
Kaj, če vam rečem, da ste točno takšni, kot ste, super in vredni oboževanja, občudovanja, negovanja, skrbnosti, prijaznosti?
 
Bi mi verjeli?
 
Bi to naredili?
 
Ali pa bi tako, kot sem jaz, še pred nekaj leti, to slišala, in ne dojela?
 
Stokrat slišala, in ne dojela?
 
Z vami ni nič narobe. Nikoli ni bilo. Niste napačni, ste samo drugačni.
 
Kakšno darilo je, ko to dojameš!
 
Pri meni so pokale petarde in slavnostni ognjemeti!!! V glavi. ;)
 
Samo drugačna sem!
 
In ko to spoznaš, si lahko podariš darilo dopuščanja. Da si dopustiš biti drugačen, da si v dopuščanju vseh tistih delov sebe, za katere si prej menil, da so napačni.
 
In potem začneš prejemati darila. Tista področja, za katera si se prej tako sodil, češ, kaj je narobe z mano, da tega ne morem spremeniti, se naenkrat spremenijo. Naenkrat te tisti ljudje, ki so te nenehno obsojali, prenehajo obsojati. Ne samo to! Še čestitajo ti za dosežke! Še pomagati ti začnejo pri tistem, kar je bilo prej vir obsojanja! (Ja, vse govorim iz lastnih izkušenj. :)).
 
Kako je lahko še boljše kot to?
 
Zapomnite si besedo DOPUŠČANJE.
 
Ko boste v dopuščanju sebe, se bo spremenilo vse. 
 
Dopuščanje ustvarja prostor, v katerem se lahko spremeni vse. 
 
Dopuščanje sebe ustvari tisto mesto, ko rečeš: "Ja, z veseljem grem s seboj na zmenek." Brez trohice tiste čudne energije, ki jo ustvarjajo sodbe.
 
"Kaj si želiš, moj/-a drag/-a, kaj želiš izbrati, kaj želiš ustvariti kot svoje življenje?" In ko si začneš stati ob strani kot še nikoli prej, ko tvoje kreacije začenjajo dobivati krila kot še nikoli prej  ...
 
In ko se začnejo medeni tedni, ki trajajo za vedno (no, vsaj jaz si to izbiram zase).