Življenja ne moremo živeti, če bežimo stran od njega. Le takrat ga lahko, ko se z njim soočimo, sem enkrat napisala kot opomnik zase. Da se čim večkrat zavedam, kdaj in kako jo pred življenjem želim 'popihati'. Včasih mi bolj uspeva, drugič manj, je pa dobro vedeti, katere mehanizme ljudje v sodobnem času ubiramo, ko se želimo življenju izogniti.
Kot prvo naj omenim pretirano ukvarjanje s fizičnim telesom.
Z njim se ukvarjamo na različne načine: od lepotičenja, športa, prehrane in tako naprej. Lahko bi rekli, da smo v 21. stoletju postali obsedenci s svojo fizično podobo in telesom. Kot da nas kot civilizacijo zanima zgolj to kaj, bomo dali nase/vase, kako bomo videti, in slikanje z iPhoni pred ogledalom različnih trgovin postaja neke vrste priljubljena človeška aktivnost.
Potem so tukaj športne aktivnosti, toda ne tista zdrava rekreacija, temveč obsedenost in pretiravanje.
Nenehno športanje, nenehno gibanje, tudi izčrpavanje telesa do meja ali prek njegovih zmožnosti, ki ni primerljiva s športno aktivnostjo v primerih, ko smo v telesu prisotni, ko se ukvarjamo z njim zaradi tega, ker se bolje počutimo, in ga razgibamo tako, da se ne izčrpamo do 'konca'. V drugačnem primeru pa se zdi bolj kot tendenca, da bežimo, kot na primer pri teku, dokler ne 'zbežimo' pred seboj in pred resničnimi izzivi, ki nas v življenju glodajo.
Ljudje v modernem svetu ogromno delamo na svojem fizičnem telesu, hkrati pa prav s tem tudi bežimo od tistega, kar nam telo zares sporoča.
Pogosto telesa sploh ne začutimo, ko nam govori v svojem jeziku. Lahko tudi ignoriramo bolečino, jo potlačimo z različnimi dejavnostmi in substancami. Bežanje je skupna rdeča nit, različni so le načini bežanja. Nekateri tako, da bežijo v čezmerno telesno aktivnost, nekateri se nenehno družijo z ljudmi, nekateri čezmerno delajo, potem je tukaj še bežanje v hrano, alkohol, različne substance in tako naprej … samo zato, da ne bi bilo treba čutiti. Vedno se najdejo 'novi' načini, ki so lahko tako hinavsko prikriti, da lahko celo mislimo, da v življenju zelo napredujemo, toda včasih zgolj navidezno.
Pri tem se mi v mislih porodi tudi bežanje v različne seminarje, po nasvete k drugim in v tako opevano 'delo na sebi'.
Včasih res mislimo, da smo že razsvetljeni, ko se temu razsvetljenju zelo približamo v različnih utrinkih z različnimi ljudmi, ki se 'ukvarjajo' z duhovnostjo, ko 'delamo' že xy let na sebi ali ko preberemo že nešteto knjig s tovrstnega področja, pregledamo nešteto posnetkov, obiščemo nešteto seminarjev, delavnic in tako naprej. Mogoče mislimo, da s tem zelo napredujemo, toda življenje večkrat pokaže, da smo še vedno na istem mestu kot prej. Da prenašamo iste ugotovitve naprej, ki so jih povedali drugi, mi pa smo jih samo pobrali ter sprejeli kot resnične, četudi mogoče za nas velja kot resnica nekaj drugega?
Vsa orodja, ki jih v življenju spoznamo, da si z njimi pomagamo, so lahko pobeg iz realnosti ali pa odličen pripomoček za dvig vibracije in resničen napredek. Vsakič imamo svobodno izbiro, kaj z njimi naredimo.
Mi vsi smo duhovna bitja, ki pa imamo tukaj različne človeške izkušnje. Življenja – duhovnosti – sploh ni treba iskati zunaj sebe, saj to že od nekdaj živimo, le da na različne načine. Primerljivo je s tem, kot bi bili v različnih razredih osnovne šole. Duhovno zame pomeni enako kot človeška izkušnja tukaj in zdaj. Je bolj 'duhoven' smetar ali guru v Indiji? Oba živita prav tisto, kar želita 'duhovno' izkusiti, in nihče ni 'boljši' ali 'slabši', izkušata zgolj različne izkušnje.
Prav človeška spoznanja, izkušnje ter življenje iz prve roke pa so tisti, ki nam v življenju največ dajo. Toda šele takrat, ko se ustavimo in začutimo svoje telo ter smo v njem tudi zares prisotni v vsakem procesu – ko nam je prijetno in udobno ter tudi takrat, ko nam ni. Ko prenehamo bežati in si dovolimo sprejeti darila življenja, čeravno so včasih zavita v čuden celofan. Toda le, če jih odvijemo, lahko resnično vidimo, kakšno vrednost imajo v svoji notranjosti.
inspiracije