Primer ukazovanja in zastraševanja babice, ki se ne zaveda posledic svojih dejanj na malem vnučku, starem nekaj čez dve leti
Obstajal je sum neprimernega obnašanja babice, zato smo v Kvantni hipno-regreso terapiji preko tretje osebe govorili z Višjim Jazom malega dečka in prejeli potrditve teh sumov.
Na vprašanje, kako se počuti ob babici, nam je povedal, da se jo zelo boji, ker kriči in ga kara toliko časa, da se prične jokati. Ob tem ga je strah, počuti se nemočnega, zelo ga boli tako obnašanje. Počuti se ujetega in stisnjenega v kot, od koder nima in ne more nikamor pobegniti.
Babica ga krega, da malček ne zna prav jesti, se pravilno vesti za mizo, da je nemiren / preživ in da na splošno ves čas preveč govori. Malček je ob tem nemočen in pravi da je še premajhen in ne zna drugače! Postaja vse bolj žalosten, nesiguren vase, nesamozavesten, boli ga malo srčece in se posledično zapira vase, kot tudi za ljubezen do babice. Ne ve točno, kaj dela narobe, ker ne zna drugače in tudi vsega še ne razume, neglede na to, da je za svojo starost precej razvit.
Druga nepravilnost pa je zastraševanje malčka, da če bo povedal mamici ali očitu, bo kaznovan in ne bo prejel piškotkov, bonbončkov ali čokolade, kar ima zelo rad. Malček se tako boji povedati staršem kaj vse se mu dogaja, pove jima le nekaj od tega.
Globina vzroka, zakaj se babica tako obnaša do dečka pa je njeno ljubosumje in prepričanje, da sta ji tako malček, kot malčkova mamica, vzela njenega sina, ker se jima, odkar ima družino, posveča več kot njej. V svoji sebičnosti in srcu ne najde ljubezni do snahe in vnučka, četudi navzven govori in se kaže, kot da ji je kaj do njiju.
Na vprašanje, ali ga dedek kdaj brani je malček odgovoril, da le včasih in da je to premalo. Babica potem napade tudi njega. Dedek nima dovolj svoje notranje moči, da bi se ji uprl in zaščitil malčka, četudi ga ima zelo rad.
Oba se ne zavedata, da izgubljata malčkovo zaupanje in brezmejo ljubezen, ki jima jo je izkazoval in da bo nekega dne, ko še malo zraste, zbral moč in rekel, da ne želi več k njima.
Kako smo malčku na nezavednem lahko pomagali ta hip:
bitja Višje zavesti so mu iz celičnega zapisa brisala te strahove, rane in bolečine srca ter mu vlivala odločnost, pogum in notranjo moč. To sta bili začasna pomoč in rešitev. To je vse premalo, dokler ne odstranimo vzrokov njegovih težav, ki se in se bodo še ponavljali, predvidoma celo stopnjevali.
Malček doživlja močne travme in s tem povezane tudi nočne more. Starša mu morata prisluhniti, ga povprašati, kaj je narobe, česa ga je strah, ob nočnih morah pa ga nujno potolažiti, stisniti in objeti, da začuti pomirjenje, podporo in ljubečo oporo.
Malček je zaradi vsega, kar se mu dogaja, včasih prepoln bolečih čustev, ki jih ne zna sprocesirati, zato nepričakovano prične metati igračke ali karkoli, ker je v veliki stiski. Počuti se nerazumljenega in v brezizhodnem položaju. Takrat morajo vsi, ki se z njim ukvarjajo, malčka nežno umiriti, saj se s kričanjem počuti še bolj ranljivega in izdanega s strani ljubezni in ljudi ki jim še zaupa.
Nežno, iz srca in z ljubeznijo mu je potrebno prigovarjati, da je vse dobro in ga potolažiti in tako zmanjševati njegovo stisko. V nobenem primeru ga ne smejo obravnavati agresivno, še posebej ne s kakšnim kaznovanjem ali celo tepežem!
Kako ukrepati z babico:
bitja Višje zavesti so jasno povedala, da bi babica, če se ji to pove, seveda vse zanikala. Otrokovi starši naj ji v mislih iz svojega srca pošiljajo čimveč ljubezni, kadarkoli se spomnijo, posebej v času, ko je malček skupaj z njo. To je edino zdravilo, ki deluje in pomirja, saj je tudi ona v sebi v bistvu ranjen in prizadet otrok.
Napotilo za vse pa je bilo:
otrokom moramo pustiti biti otroci, da odraščajo v zdravem okolju, kjer jih ne prisiljujemo biti nekaj, kar še niso in ne zmorejo biti. Ne uničujmo jim čara otroštva, čistega ljubečega srca in dovolimo jim, da tudi sami spoznavajo poti do odraslosti – vsak po svoji dinamiki in zmožnostih.
Ne silimo jih biti odrasli, ker imajo pravico biti otroci in se tako tudi vesti.
inspiracije