Arhetip prostitutke ali … kje predajam svojo moč?

Ljudje predajamo svojo moč na veliko načinov, pa se tega morda sploh ne zavedamo.

Moč predajamo drugim ljudem, sistemu, religijam, duhovnosti, idealom, celo hobijem …

Vsem tistim ljudem, stvarem in pojmom, ki jim dovolimo, da nam sugerirajo, kako in kaj naj bi počeli v življenju.

Zakaj delujemo tako? 

·         Ker smo tako naučeni že od otroštva (smo ubogali starše), 

·         ker želimo pripadati skupini,

·         ker nam ponavljajoče zunanje »sugeriranje-propagiranje« približa takšen način vedenja ali pa je moderen,

·         ker se počutimo varnejše …

Predajanje moči opisuje ARHETIP PROSTITUTKE.

Ko otrok odrašča, hitro ugotovi, kdaj je deležen pohvalnega nasmeška in kdaj grajajoče obrazne mimike.

Naravno je, da se graji želi izogniti, saj mu povzroča neprijetne občutke. Svoje vedenje zato začne prilagajati. (Nekateri gredo v upornika, a o tem kdaj drugič.)

Ne naredi tistega, kar si želi, ampak svoj odziv prilagodi tako, da bo staršem všečen. Ne deluje torej v skladu s svojim avtentičnim bistvom, ampak priredi svoj odziv. 

In kar se Janezek nauči, to Janezek zna.

Naučil se je prilagoditi svoj odziv tako, da bo ustrezen. Da ne bo sprožili konflikta, da ne bo označen kot težaven, da mu bo šlo čimbolj gladko …

Kdo bi vedel, koliko razlogov bi lahko še našli.

Če smo rasli v težavnem okolju, potem ARHETIP PROSTITUTKE postane naš zaveznik.

S tem, da nas spodbudi, da se prilagodimo, nam v tistem času pomaga odrasti. Pravzaprav nam ponudi varnost – prilagodimo se, da čutimo vsaj nekaj varnosti.

In mnogo let kasneje, ko se prilagodimo v službi in šefu predamo vse odločanje, samo ponovimo način odzivanja, ki smo ga uporabljali v otroštvu. Da slučajno ne bomo označeni kot težavni, da bomo sprejeti, da bomo dobili plačo, da ne bomo odpuščeni … 

Zato ARHETIP PROSTITUTKE sodi med preživetvene arhetipe.

Ker nam pomaga preživeti v vseh možnih življenjskih situacijah. V tem pogledu nas varuje – da ne naredimo prehitrih korakov. Težava pa nastane, če zaradi predaje moči sploh ne naredimo nobenih korakov …

Če bi bilo naše življenje naravnano tako, da bi nas že v otroštvu spodbudili na pot arhetipskega odraščanja, bi do odraslosti v sebi že zgradili trden notranji steber. Ker življenje ni naravnano tako, pa v odrasli svet s seboj prinesemo tudi svojega notranjega ranjenega otroka. Ta otrok pozna svoj način odzivanja, ki je naravnan na obrambe, ki jih je uporabljal. Dokler ran ne pozdravi, se bo odzival iz ran.

Torej, če mu je ARHETIP PROSTITUTKE zagotavljal varnost kot otroku, mu jo bo tudi kot odraslemu. Skozi marsikatero preizkušnjo bo šel na način, da se bo prilagodil in predal svojo moč.

In res. Že starodavne modrosti pravijo, da se je včasih potrebno ukriviti kot breza v vetru. A v kakšni drugi situaciji bi bil naš odziv veliko bolj ustrezen, če bi se postavili malo bolj trdno za svoja načela. Včasih tudi v arhetip bojevnika, ko se je treba trdno postaviti zase.

Življenje je pot.

In pot je tudi naše prepoznavanje, kje in kako predajamo svojo moč. Hkrati pa gradnja vedno bolj trdnega notranjega stebra, ki nas skozi situacije pripeljal vedno bolj brez predajanja moči. 

V nekem trenutku pa je pravi čas, da vso svojo predano moč tudi pokličemo nazaj …

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Pa še nekaj povsem praktičnih vpogledov v situacije, kjer predajamo svojo moč.

·         V službi marsikdo preda vso svojo moč šefom, tudi bolj energičnim kolegom, ki si na primer lastijo zasluge za vse opravljeno delo.

·         Vedno smo pripravljeni poslušati svojo kolegico, ki je v težki situaciji – pa čeprav smo po vsakem takšnem pogovoru popolnoma izčrpani.

·         V šolah otrok preda svojo moč sošolcem, da je sprejet v »skupino, ki je in«.

·         Dovoliš partnerju, da o vseh pomembnih stvareh odloča on/ona sam/-a.

·         Svojo moč predamo sistemu, religiji in verjamemo, da deluje v naše dobro. Sploh si ne postavimo vprašanja, če je res tako.

·         Moč predajamo v duhovnosti, kadar dovolimo duhovnemu učitelju, da usmerja naše korake (npr. nam sugerira ločitev ali da naj pustimo službo) in to naredimo kljub temu, da ni to naša želja. Ali pa, kadar se tako odzemljimo, da sploh ne funkcioniramo več v realnem življenju.

·         Verjamemo v svoj ideal in delujemo zanj. Na koncu pa ideja zvodeni in ostanemo razočarani. 

·         Celo življenje smo zbirali znamke in kupi albumov (tudi z dragocenimi znamkami) nam zdaj ne dovolijo naprej. Prepričani smo, da je prav, da še vedno nadaljujemo z zbiranjem, pa čeprav v tem ne uživamo več.

·         Itd.